Prava izbira

Prvi rok za oddajo prijave za vpis na fakultete se bliža. Možnosti za iskanje zadnjih odgovorov, tudi o beri študijskih programov, je danes več kot kdaj prej. Zdaj mora bodoči študent le še premisliti in se pravilno odločiti. A kaj je prava izbira? Verjetno tista, ko se odloči za program, ki ga zanima. Toda kaj ga sploh lahko zanima? Samo tisto, kar pozna.

Pa se za trenutek ustavimo pri ponudbi študijskih programov. Po številu razpisanih mest je nadpovprečno velika, toda zgolj zato, ker lahko pri nas visokošolski zavodi skoraj sami določijo, koliko mest bodo razpisali. Pri javnih in koncesiranih zasebnih programih to potrdi vlada, kar je večinoma zgolj formalnost, medtem ko imajo ostali zasebni programi proste roke. Tako lahko vsi skoraj neomejeno zvišujejo število mest, čeprav v zadnjih petih letih niso imeli niti pet ali deset vpisanih študentov. Bera je torej na papirju velika, v praksi manjša, a številčno še vedno dovoljšnja. Tako deluje naš visokošolski sistem, v katerem je, denimo, še vedno mogoče študirati gospodinjstvo, sicer v povezavi z drugim pedagoškim predmetom. Zdi se, da manjka dolgoročna strategija, pri čemer, da ne bo pomote, ne mislimo na brezglavo omejevanje vpisnih mest, češ da družba potrebuje več naravoslovcev.

Do te strategije bomo lahko prišli le, ko bomo jasno vedeli, v katero smer se kot družba želimo razvijati in katere panoge nam bodo pri razvoju pomagale. Zato ni odveč vprašanje, kako bogatimo turistično ponudbo. Preslabo. Kaj počnemo z lesom, slovenskim bogastvom? Premalo. Kje so študijski programi, ki bi delno pomagali izobraževati kadre, ki bi znali lesu dodati vrednost? In kje so podjetja, ki bi take kadre zaposlovala? Prav uspešna podjetja, ki cenijo svoje zaposlene in ne razmišljajo, ali je res treba zakonsko določeno minimalno plačo zvišati za dobrih pet evrov bruto, so odličen promotor za družbo prave izbire. Tako kot vsi ostali, ki so na danes bodočega študenta v preteklosti imeli vpliv. Lahko so to starši, ki so ga znali pravilno spoznati z zgodovino. Lahko je to učiteljica matematike, ki je znala najbolj zapletene enačbe predstaviti kot izziv. Gre za narediti nekaj zanimivo in ne za slepo sledenje željam gospodarstva.

Ko bomo kot družba vedeli, kaj si želimo, se bo tudi več osemnajstletnikov pri izbiri študijskega programa odločilo prav. In takrat se ne bomo več pogovarjali, ali bolj potrebujemo družboslovce, naravoslovce, humaniste in katerih je že zdaj preveč oziroma so težje zaposljivi. Takrat bo jasno, da za razvoj družbe potrebujemo vse, pomembno bo le, da bodo ti kadri kompetentni in prilagodljivi. Za to morajo najprej poskrbeti odgovorni – snovalci, politiki in celoten izobraževalni sistem, nato pa del odgovornosti prevzeti tudi študenti. In se zavedati, da za to, da bodo tudi sami desetletja kasneje prepoznali svojo študijsko izbiro kot pravo, ne bo dovolj le branje predpisane literature. Kot tudi ne le čakanje na delovno mesto z diplomo v roki.