Pravica majhnih

Pa ga imamo. Nebodigatreba, kot bi rekla večina evropskih razumnikov in velik del tiste evropske civilne družbe, za katero politiki v bruseljskih institucijah tako radi kot lajne ponavljajo, kako da ji je treba prisluhniti in ji približati evropske centre odločanja, sicer se bodo Evropejci dokončno odvrnili od Evrope.

Ceta, evropski sporazum s Kanado, ta mali in samo nekoliko prijaznejši kanadski brat, ki bo prej ali slej utrl pot tudi veliko bolj robatemu ameriškemu TTIP, bo kmalu podpisan. Trije milijoni Valoncev, na katere je velik del evropske politike v zadnjih dneh zlival gnev, češ, kako sebični da so, ker mislijo samo nase, in kakšno sramoto da delajo Evropski uniji, ki se zaradi njih niti s sorodno Kanado ne zmore dogovoriti, so klonili. Vseeno pa so Belgiji, tako je vsaj slišati, izborili pravico, ki si jo je mimogrede vzela tudi velika Nemčija; da namreč lahko kadar koli odstopi od sporazuma, če bo parlament ugotovil, da državi povzroča škodo.

Ne bomo se spuščali v polemike, koliko je Ceta za koga koristna ali škodljiva. O tem je bilo prelitega že preveč črnila. Omenimo samo to, da so tudi v Kanadi multinacionalke s sumljivimi okoljskimi praksami, megalomanska mesna industrija, ki bi rada zbila evropske cene, in velike odvetniške pisarne, ki bi se za dober denar profilirale z uveljavljanjem paralelnega pravosodja v korist multinacionalk in velikega kapitala. Namesto neskončnega razglabljanja o tem se raje vprašajmo, ali ne bi bil sporazum s Kanado še veliko slabši, in to ne le za Belgijo in Valonce ampak za celotno EU, če se komaj nekajmilijonska skupina dovolj pogumnih Evropejcev ne bi uprla in v zadnjem trenutku izsilila vsaj nekatere izboljšave sporazuma, ki si jih je kritična javnost želela tudi v mnogih veliko večjih članicah. In si jih marsikje še vedno želi, le da jih zaradi ujetosti v interese domačih multinacionalk ne zmore več izsiliti.

Socialistični valonski ministrski predsednik Paul Magnette torej le ni bil tako osamljen v svojem »egoizmu«, ko je zahteval boljšo zaščito pri investicijah in trdnejša zagotovila za domače kmetijstvo. Predvsem pa ni storil nič takšnega, do česar ne bi imel vse pravice. Dokler so evropska pravila takšna, kakršna so, imajo tudi mali narodi vso pravico povedati, kje se skupni interesi nehajo, ker gredo v njihovo škodo. Valonci so to storili. In si za svojo potezo zaslužijo ves aplavz. Slovenci, ki smo se še pred nekaj leti tako radi hvalisali, kako da bomo znotraj EU delovali kot nekakšen mediator med interesi velikih in majhnih, bi to morali še najbolje razumeti. Namesto da so se kot trepetlika uklonili prvemu pišu s severa, kar tako rada počne in je tudi pri Ceti storila slovenska politika, so jasno postavili svoje meje. In na koncu nekaj tudi dosegli. Za celotno EU.

Ker je zelo logično pričakovati, da se bodo po podpisu Cete apetiti velikega kapitala povečali tudi pri TTIP, bi se iz valonskega primera morda kazalo kaj naučiti. Na primer tega, da se velikemu kapitalu in vse bolj pogoltnim multinacionalkam, ki sicer z lahkoto kupijo kakšno manjšo državico, paradoksalno, še najlažje uprejo prav te majhne države. Kot miška za slona so. Vsaj dokler so pravila igre še takšna, kot veljajo v EU, in dokler je kaj takšnega za preživetje majhnih sploh še mogoče. Zato na to pravico ne bi kazalo kar tako pozabiti.