Pravičnost je varnost

Medtem ko je v sodni dvorani št. 5 okrožnega sodišča v Jinanu na zatožni klopi sedel Bo Xilai, še pred kratkim eden najvplivnejših ljudi sodobne Kitajske, je nedaleč stran od dobro varovane stavbe stal moški srednjih let s transparentom v rokah. Na belem papirju sta bili napisani dve kitajski pismenki: »Gong-zheng« – »pravičnost«.

Ko so ga novinarji vprašali, kaj je pravzaprav hotel s tem povedati – ali zahteva pravičnost za vse tiste, ki jim je Bo škodil s korupcijsko mrežo, ali pa se morda boji, da »rdečemu princu«, odstavljenemu s partijskega prestola, ne bodo pravično sodili, ker so sodbo gotovo že napisali v Zhongnanhaiju (kitajskemu Kremlju) –, jim je odgovoril s tremi besedami. »Pravičnost je varnost,« je povedal.

Samo če vsakdo dobi natanko to, kar si zasluži, ne več ne manj, samo takrat se človek brez znanega imena, brez vplivnih poznanstev in brez bogastva lahko počuti varnega.

Zveni zelo preprosto. Vendar je popolnoma utopično. Kaj namreč storiti, kadar je drugi del družbene varnosti tesno povezan z gospodarsko rastjo, ki pogosto bolj ali manj temelji prav na podkupljivih mogočnežih ter trajno prepletenih interesih političnega in podjetniškega sveta? Kako se bo razmišljanje majhnega človeka s preprostim transparentom v rokah izmotalo iz velike pasti, nastavljene na poti civilizacijskega napredka, če kljub vsem reformističnim spremembam korupcija ostaja najvztrajnejša skupna točka, ki združuje diktature in demokracije, države v razvoju in tiste najrazvitejše?

V disfunkcijski zakonski zvezi med zločinom korupcije in pravično kaznijo se ni nič spremenilo. Mar nista bila med hladno vojno filipinski Marcos in indonezijski Suharto podkupljiva voditelja, demokratični Zahod pa ju je kljub temu ščitil in dodatno spodbujal podkupovanje, ker ju je potreboval v boju proti komunizmu? V 21. stoletju vsi podkupujejo drug drugega, vendar temu pravijo globalizacija, pravičnost pa je speča lepotica, ki še naprej čaka, da jo prebudi poljub demokracije, svobodnih medijev in neodvisnega sodstva.

Medtem ko v Jinanu spremljamo sojenje stoletja, se pred sodno dvorano sprašujejo, ali bo propad velikega Bo Xilaija ustvaril na stotine majhnih Bojev, prav tako kot se je v Indoneziji, denimo, po padcu Suharta pojavilo na stotine majhnih Suhartkov.

Ob Velikem zidu je mogoče zaslutiti, da je to, kar se dogaja na Kitajskem, samo svojevrstna dramatizirana podoba tega, kar bi se lahko zgodilo kjer koli v sodobnem svetu. Kitajcem ni več treba dajati lekcij o tem, kako temelje njihove družbe razjeda podkupovanje, ker nimajo demokracije. Spremljati je treba, kako bo partija dokončno rešila primer Bo Xilaija in česa se bo naučila. Lekcija št. 1 iz sodne dvorane št. 5 se na kratko glasi: Pravičnost je varnost. Ne samo za človeka na ulici, ampak za celotno družbo in civilizirano državo, v kateri je edino smiselno živeti.