Pravičnost na preizkušnji

Skoraj natančno pred štirimi meseci smo ob soglasni zavrnitvi državnega zbora, da bi mesto višje sodnice v Celju zasedla odvetnica Anita Dolinšek, zapisali, da dokler ne bo novih predlogov za izvolitev posameznikov na sodniške funkcije, ne bo jasno, ali se vzpostavljajo nova razmerja med dvema ključnima odločevalcema v kadrovskih postopkih v sodstvu: sodnim svetom in državnim zborom (DZ). Sodnemu svetu je ustavodajalec – to je DZ – že pred štiriindvajsetimi leti zaupal odločilno strokovno in vsebinsko presojo pri izbiri kandidatov za sodnike, sebi pa namenil vlogo končnega političnega odločevalca.

Zdaj ko so dobili nov predlog, je Mandatno-volilna komisija (MVK) sodnemu svetu do jutri prižgala rdečo luč. Od njega zahteva, naj natančno utemelji, zakaj bi ob številu sodnikov, ki jih že imamo, zaposlili novega oziroma v konkretnem primeru novo sodnico in zakaj bi kandidatka Silva Jančič, ki je zdaj strokovna sodelavka vrhovnega sodišča, preskočila prvo stopnjo in namesto okrajne sodnice takoj postala okrožna. Kaj se je na slovenjgraškem okrožnem sodišču zgodilo novega (odhodi sodnikov, večji pripad zadev, reševanje zahtevnejših zadev ...?), da se je sodni svet, ki je sicer zagovornik postopnega napredovanja znotraj sodniških vrst, odločil za tak korak.

Če predsedniku sodnega sveta vrhovnemu sodniku Janezu Vlaju v četrtek ne bo uspelo prepričati članov MVK, zakaj je Jančičeva najboljša izbira za okrožno sodnico, lahko z gotovostjo zapišemo, da bo kandidatka doživela soglasno zavrnitev poslancev DZ. Če med koalicijo in opozicijo ni mogoče zaznati prevelike enotnosti do družbenih vprašanj, je kadrovanje v sodstvu tisto, ki ju v zadnjem času združuje.

Slovenija je skoraj unikum v Evropi, kjer sodnike voli parlament. Do pred kratkim, če pogledamo tudi v širšem evropskem okviru, nam je družbo delala Makedonija, toda tudi tam so se zgodile spremembe. Posvetovalni svet evropskih sodnikov v Svetu Evrope nam je že sporočil, da imamo model izvolitve sodnikov, ki ga odsvetujejo. Da bi dobili drugačnega, bi morali spremeniti ustavo. Nekaj poskusov je že bilo, toda politika je vedno stopila na zavoro, čeprav ima stroka – tako tista, ki jo nekateri prepoznavajo kot levo, kot tista, ki velja za desno – enotno mnenje, da bi morali stvari spremeniti. Mogočih je več poti. Ena od njih je, da bi izvolitev sodnikov v celoti prepustili sodnemu svetu ali predsedniku države. Dejstvo namreč je, da DZ v kadrovskih postopkih izvolitve sodnikov gotovo nastopa kot najbolj politično obremenjeno telo, kar je s stališča delitve oblasti najmanj posrečena rešitev. Toda sprememb ustave na tem področju še dolgo ne bo. Zato je zdaj eno od ključnih vprašanj, v čem so sedanji predlogi sodnega sveta drugačni (manj utemeljeni, bolj arbitrarni?) od tistih, ki jih je DZ dobival v preteklosti. Tudi ko je sodnemu svetu predsedoval Miro Cerar.

Če bo bitko za kadrovanje spet dobila politika, ne glede na upravičene kritike o premajhni samokritičnosti sodstva do lastnih ravnanj (čeprav je politika do njih najmanj upravičena), lahko napovemo, da prevelik vpliv politike v sodstvu gotovo pomeni manj neodvisnih sodnikov in manj pravičnosti za ljudi.