Prazni formalizmi

Ena od značilnosti slovenskega prostora je osredotočanje na nepomembnosti, formalnosti in banalnosti, skoraj po pravilu se določeni osebi očitajo posamezni spodrsljaji, medtem ko pomembne zadeve ostajajo v ozadju. Primer rektorja mariborske univerze Igorja Tičarja se zdi tipičen, krešejo se mnenja, ali ga je treba skladno z zakonodajo čim prej upokojiti, medtem ko o izjemnih izzivih, ki čakajo univerzo, ne govori skoraj nihče.

Lahko seveda upoštevamo paragrafe in ga čim prej spravimo v pokoj, saj bo starostno mejo za upokojitev dosegel že čez nekaj tednov. Osrednji problem pa je, da je v ozadju vseh teh polemik zgolj igra različnih interesnih skupin in lobijev, ki si na vrhu univerze želijo svojega človeka, medtem ko pri samem delovanju institucije to sploh ne bi bilo opazno. To dokazujejo vsi rektorji v zadnjih desetletjih, celo Danijel Rebolj, ki je sodil v mlajšo, domnevno bolj neobremenjeno generacijo, se je izkazal za popolnoma anemičnega, saj ni sprožil nobene omembe vredne spremembe na nobenem področju.

To se izraža na vseh področjih, od gospodarstva ter amaterske lokalne in regionalne politike do zelo skromnih intelektualnih in umetniških potencialov. Priznanje redkim izjemam, vendar se zdi zelo posrečena izjava Luke Adaniča, ki so ga letos razglasili za najboljšega študenta mariborske univerze in ki je dejal, da je »spoznal veliko ljudi v industriji, ki imajo štiriletno šolo ali pa še te ne, pa vedo več od profesorjev. Škoda, da se tega znanja ne prenese na fakultete.«

Stalno, do zdaj zgolj jalovo mantro o prenosu znanja z univerze v gospodarstvo je Adanič postavil na glavo in hkrati nastavil še ogledalo samozadovoljnemu akademskemu cvetoberu, ki vse prepogosto profesorsko funkcijo obravnava kot svojevrstno sinekuro, kar ne nazadnje kažejo še neštete popoldanske dejavnosti posameznikov, ki si tako podvojijo ali potrojijo plačo.

Seveda to ni zgolj problem mariborske univerze. Nepripravljenost na realne profesionalne izzive se kaže povsod, pa naj gre za ekonomiste, pravnike, strojnike ali biologe, družboslovci pa se srečujejo še s skoraj popolno blokado zaposlovanja v javnem sektorju. Ali ne bi bilo edino smiselno – to se morda sliši bogokletno, ampak ni zato ni nič manj relevantno – za desetletje ali celo dve zapreti nekatere fakultete ali pa drastično omejiti vpis, saj na trg delovne sile pošljejo več tisoč povsem nezaposljivih diplomantov na leto?

To seveda ni realna opcija, nedvomno bi nastali ogorčeni odzivi, številni bi pod pretvezo nacionalnega interesa zagnali vik in krik, čeprav so v ozadju predvsem njihovi lastni interesi, ne nazadnje se z določenih fakultet praviloma rekrutirajo tudi politične elite oziroma se vanje po izteku funkcije tudi vračajo. In ker realnih sprememb ni mogoče pričakovati, je pravzaprav popolnoma vseeno, ali Igor Tičar konča svoj mandat prihodnje leto ali leta 2019. Ambicioznih kandidatov, ki bi naredili rez, skoraj ni mogoče videti, tisti redki pa so popolnoma osamljeni in nimajo nobenih možnosti za izvolitev.