Praznik demokracije

Po letu dni uličnih protestov je vse več ljudi, ki so se otresli strahu.

Objavljeno
25. april 2017 22.56
SERBIA-POLITICS-PROTEST
Vili Einspieler
Vili Einspieler
Protesti srbskih študentov proti diktaturi in protestni sprehodi pobude Na da(vi)mo Beograda niso prinesli izpolnitve zahtev, ki so jih demonstranti naslovili na mestno in republiško oblast. Po letu dni uličnih protestov se spreminja civilna družba, ker je vsak dan več ljudi, ki so se otresli strahu. Posledica njihovega upanja v možnost spremembe je nemir oblasti, ki se zaveda, da število protestnikov ni realna slika nezadovoljstva ljudi.

To še ne pomeni, da se zateguje obroč okoli oblasti in novega srbskega vožda. Razlika med Slobodanom Miloševićem in Aleksandrom Vučićem je to, da je prvi vladal s silo, ker ni maral svojih rojakov, drugi pa si želi, da bi ga ljudje imeli radi. Miloševića je množica prisilila k popuščanju. Ali lahko tudi Vučića? Če bi se na ulici ustvarila zadostna kritična masa, ki bi ogrozila njegovo vlogo dejavnika stabilnosti v regiji, protesti zanj ne bi bili več praznik demokracije.

Padanje podpore na Zahodu, ki si s srbsko demokracijo ne razbija glave, bi lahko prisililo Vučića, da poskuša za vsako ceno rešiti vprašanje protestov. Mednarodne skupnosti demokratični deficit v Srbiji ne zanima, ker je Vučić kooperativen. Pritisk na oblast bi morala stopnjevati tudi opozicija z internacionalizacijo vprašanja dušenja medijskih in volilnih svoboščin ter pravic.

Upor se je preselil na ulice z družbenih omrežij, vendar je kritična masa za zdaj ostala v virtualnem svetu. V njem nastajajo tudi lažni profili, ki služijo zgolj za obračunavanje s protestniki in zavajajo uporabnike o protestih. Ali bi zadostovalo, če bi se na ulice zlila nepregledna množica ljudi? So ključni zahteve in cilji, ki bi jih morali protestniki uskladiti in jasno artikulirati, da bi dosegli večji domet? Mar bi se morali protesti kot požar razširiti po vsej Srbiji? Se mora protestnikom pridružiti tudi opozicija?

Ta bi lahko nagnila tehtnico na stran protestnikov, če ne bi bila razdeljena in kompromitirana. V danih razmerah bi najbrž naredila več škode kot koristi. Na ulicah prav tako ni delavcev, ki so najbolj izpostavljeni krivicam, vendar molčijo v strahu, da ne bodo imeli za preživetje, če bi se postavili po robu oblasti. Podpora policistov in vojske je bila očitno muha enodnevnica, ker jim je oblast obljubila, da bo segla v mošnjo in rešila njihovo socialno stisko.

Naslednje parlamentarne volitve bodo prva priložnost, če bo Vučić dopustil protestnikom, da sprostijo jezo in nezadovoljstvo, ne da bi jih preganjal s tajno policijo, ki išče organizatorje protestov, da se uprejo grozečemu absolutizmu. Civilna družba v Srbiji si tako kot v širni Evropi prizadeva za bolj demokratičen sistem, nič pa ne kaže, da bo ljudi kmalu kdo vprašal brez fige v žepu, v kakšni državi želijo živeti. Veliko večja je verjetnost, da se bo uporu proti oblasti iztekel rok trajanja.