Praznik, ki govori
tor, 25.06.2013, 21:00
Praznik, ki govori
Slovenija je lahko ravno tako prostor novih začetkov, kot je bila leta 1991.
Letošnji dan državnosti je nekaj posebnega. Ne zaradi že kroničnih ideoloških razprtij okrog praporščakov in ne zaradi notranjepolitičnih ostrivcev na črkah besed, ki sicer sodijo v besedilo ustave. Posebnega ga delajo krizne okoliščine, ki narekujejo ponoven premislek o temeljih mlade slovenske države; o njenih ciljih, doslednosti in uspešnosti njene ureditve oziroma organizacije družbe, pač glede na ustavo, ki jo utemeljuje.

Praznik državnosti ni in ne more biti (le) praznik politikov, celo političnih strank, niti koalicijskih niti opozicijskih. V letih pred krizo smo nekoliko pozabili, komu v resnici pripada država: bila naj bi država suverenih svobodnih državljanov, ki so od ustave vsi brez izjeme v enaki razdalji. Država je skupnost, ki ni le združenje posameznikov, toda hkrati v zaščito posameznikov vsebuje moderna in pravno regulirana pravila.

Država tudi ne more biti le dekla finančnih tokov, ki so v zadnjih desetih letih povedali svoje in so jo v ekscesni kapitalski govorici prek sistematizirane globalne sebičnosti nerazumno onečastili. V prvih poosamosvojitvenih letih so državo določali simboli, finančne in privatizacijske zadeve pa so se dogajale v njihovi senci. V zadnjih letih so jo določali kapitalski tokovi, privatizacijsko-korupcijski ekscesi in njeni simboli so se znašli v njihovi senci.

Država torej tudi ne more biti dekla lobijev in skupin, ki so posebno v zadnjem desetletju državo potisnili v kaos in na rob finančnega propada.

Na podlagi takšnih ugotovitev se lahko pogovarjamo o njeni prihodnosti. Kaos govori proti tistim, ki so ga povzročili, toda navadno ne pomeni poslednjega stanja in je tudi priložnost za očiščenje »portfelja«, ko je mogoče na novo določiti svoje cilje.

Prav v tem je letošnji praznik državnosti nekaj posebnega, saj se zdi, da se je očiščevalni proces nekako samodejno že začel in da se je zavest državljanov o tem, kaj je prav in česa se je treba otresti, začela bistriti. Vtis je, da se je zbudilo pravosodje in se začelo otresati pogubnega vpliva politike, lobijev in kapitala. Vtis je, da se je v javnosti izostril čut za ohranitev javnega zdravstva (in za socialno državo) ter za diferenciacijo med potrebnimi zdravstvenimi dajatvami in brezobzirnim izsesavanjem javnega denarja posredniških pijavk, ki si na račun te pridobitve z napihnjenimi maržami kujejo milijone dobičkov. Tu je tudi čut za pravično ohranitev kakovosti javnega šolstva na eni ter obsodba dobičkarstva s poraznim nižanjem njegove kakovosti na drugi strani. Pri ljudeh se je v primeru kapitalskega udejstvovanja Cerkve samodejno izčistil čut za pravične in nepravične prakse tradicionalnih organizatorjev naroda, ki so se »tuzemsko« utemeljevali prav njegovem imenu. In končno je tu zavest o nespametnosti vere v ekonomizem, po kateri se vse življenje meri le še s finančnimi tokovi in prek gospodarskih razmerij, v katerih brezinteresne stvari, ki oblikujejo bistvo življenja, nimajo več prostora.

Slovenija je lahko ravno tako prostor novih začetkov, kot je bila leta 1991, in zdi se, da je to pravo sporočilo dneva državnosti.

Praznik, ki govori

: Jure Eržen/Delo

Prijavi sovražni govor