Tiskane izdaje
Komunala je ožilje in prebavni sistem sodobnih skupnosti. Pri nas to ne deluje, saj je bil dotok kisika, ki ga pomenijo cene gospodarskih javnih služb za preskrbo z vodo, odvajanje odpadnih voda in ravnanje z odpadki, več let omejen. Sistemi so tako pomodreli od stiske, vodovodi puščajo, gradnja kanalizacije ne napreduje, kot bi bilo treba, nove tehnologije ravnanja z odpadki pa ostajajo v predalih.
Zdaj ko cene niso več zadržane, pa seveda komunale hočejo še preveč kisika. Da ne bi od jeze postalo preveč rdečelično ljudstvo, ki komunale plačuje, bi morala vlada določiti referenčne cene za javne službe, da ne bi nastajala prevelika nesorazmerja. Če se bo kakšna občina počutila večvredno in hotela zlate pipe, bodo njeni prebivalci pač plačevali več. Komunala tudi zato potrebuje nadzor, ker je monopolna, saj se ne da odločiti, ali bo iz pipe pritekla ljubljanska ali mariborska voda, v Ljubljano ne bo prišel niti tovornjak mariborske Snage.
A pravega nadzora zelo očitno ni. Novi minister za kmetijstvo in okolje Dejan Židan priznava, da je področje okolja neurejeno, sicer z evropsko komisijo ne bi imeli nerešenih 30 zadev, računsko sodišče pa tudi ne bi vsako leto našlo po nekaj nemarnosti. Vendar Židan uradnike tudi brani. Že če primerja svoja dva resorja, ugotavlja, da je kmetijska politika že 50 let bolj ali manj enaka, zakonodaja o okolju pa se je razbohotila v zadnjih nekaj letih. Pri tem se število uradnikov linearno zmanjšuje, tako na področju kmetijstva kot okolja. Na koncu šest ljudi skrbi za izvajanje 126 evropskih predpisov, poleg tega morajo poslušati še sitno šefico in ministra, ki ni zares pri stvari.
Nevzdržno, to je lahko ocena tako za pripravljavce predpisov kot za dejanske razmere. Odpadke je vlada prepustila občinam, zato je predviden sistem predimenzioniran, upravljanje voda lahko v telesnem smislu poimenujemo driska, saj nas tudi letos, po obilnem nekajmesečnem pranju, lahko doleti še suša. Nimamo registra onesnaževalcev vode, prav tako se nam ne sanja, koliko je v zeleni deželi črnih gradenj. Pametnega sodelovanja zdravstva, okolja in prometa pa tudi ni, sicer bi zdaj govorili o novih kolesarskih stezah in čistem zraku, ne o novih in novih cestah.
Komunala je tudi priložnost, o čemer pa ni veliko govora. Bi bilo pa lepo, če bi se naši politiki proti svetovnim dvomom o sposobnosti države za izhod iz krize začeli boriti z večjim zavedanjem vrednosti tega, kar nam je dano. Imamo gozdove, imamo travnike z metulji, imamo dobro vodo, lahko bi pridelali tudi dovolj ekološke hrane in jo použili brez odvečne embalaže. Pridite in vse to začutite na kolesu, v kočiji z lipicanci, lahko pridete preizkusit tudi vse mogoče vodne športe. In zagotavljamo, da bomo vso vodo, ki jo boste porabili, počistili, da bodo ribe zdrave, vse odpadke pa bomo predelali. Bi s hitro hrano napolnjeni in zaradi zaslonov slepi finančni analitiki na to sploh lahko kaj odgovorili?
