Predolimpijska vojna

Milijonski Volgograd, nekdanji Stalingrad, še prej pa Caricin, so v dobrih dveh mesecih pretresli trije samomorilski napadi. Samo v zadnjih dveh, v nedeljo in ponedeljek, je bilo ob življenje več kot trideset nedolžnih ljudi. Tokratna drama na Volgi močno spominja na eksplozije v stanovanjskih blokih septembra 1999 v Moskvi, Volgodonsku in Bujnaksku, ko je bilo mrtvih več kot tristo ljudi. Takratni tragični dogodki so bili povod za drugo čečensko vojno, tokratni pa očitno uvod v ponovno oživljanje latentne državljanske vojne, ki na (zdaj olimpijskem) Severnem Kavkazu – in posredno v vsej Rusiji – traja že skoraj dvajset let. Vse od leta 1994, ko sta najprej Boris Jelcin, za njim pa še Vladimir Putin neposlušno Čečenijo dvakrat dobesedno zravnala z zemljo.

Dejstvo je, da so vsi trije volgogradski atentati neposredno povezani s Putinovimi igrami v Sočiju. Kdorkoli je to storil, je z napadi svetu hotel pokazati, da Putinov model varnosti ne deluje in da tisti, ki bodo prišli na predsednikove igre, tam ne bodo varni. Drugi namen je bil seveda vplivati na javno mnenje: prestrašiti ljudi in jih demoralizirati. In tretjič: bombe so bile ponovno svarilo tudi ruski državi. Putinovi siloviki, kot sporočajo napadalci, kljub totalnemu nadzoru ne zmorejo zagotoviti popolne varnosti nikjer v Rusiji. In zagotovila je ne bo niti bodeča žica med Severnim Kavkazom in Rusijo, kot je nedolgo tega predlagal Vladimir Žirinovski.

Tragedije v Volgogradu ni mogoče razumeti brez poznavanja širšega konteksta kavkaške drame. Žrtve takšnih napadov namreč vidijo vsi, žrtve vojne, ki je samo v Čečeniji v dvajsetih letih doslej odnesla najmanj 200.000 življenj (ruskih vojakov je tam padlo že več kot v Afganistanu), pa skorajda nihče. Ne mediji in ne politiki. Moskva je namreč z ognjem v Čečeniji zanetila požar, ki se je že zdavnaj razlezel na vseh sedem ruskih severnokavkaških republik.

Tiste prave, srdite vojne seveda že lep čas ni več, saj je Kremelj z brutalnimi zločini in eksekucijami (zaradi katerih je bil že večkrat obsojen na sodišču za človekove pravice v Strasbourgu) zatrl upornike. Toda posamezna žarišča upora kljub nasilju ostajajo. Januarja letos je ruska vojska po hudih bojih, ki so trajali šest dni, pokončala znamenita čečenska brata Gakajev in njune može. Maja letos je bil ubit inguški uporniški voditelj emir Adam. Glave padajo v Dagestanu in Kabardino-Balkariji. Tudi zato je Doku Umarov, samooklicani vodja kavkaškega emirata, julija letos preklical moratorij na vojaške operacije. In zagrozil, da bo storil vse, da iger v Sočiju, na območju, kjer ležijo kosti več sto tisoč pobitih Čerkezov, žrtev ruskega genocida iz 19. stoletja, ne bo. Te moči seveda nima, toda samomorilski napadi lahko v resnici hudo zagrenijo življenje Kremlju in tudi športnikom v Sočiju.

Ahmed Zakajev, predsednik čečenske vlade v izgnanstvu, ki ima azil v Londonu, Kremlju nenehno ponuja dialog, a ga Vladimir Putin odločno zavrača. In vztraja pri nasilju. Toda zgodovina bridko kaže, da nasilje vselej rojeva zgolj nasilje. In prav zaradi takšne uničujoče kremeljske politike do muslimanov na Severnem Kavkazu, se zna zgoditi, da bodo igre v Sočiju, po Putinovi krivdi, ene najmanj varnih doslej.