Predor, ki ga dolgo ne bo

Cesar Franc Jožef je za gradnjo železniške proge od Novega mesta do Metlike porabil vsega 769 dni.

Objavljeno
10. marec 2015 20.30
Tunel Metlika
Bojan Rajšek
Bojan Rajšek
V nekdanji državi delavcev so bile delovne brigade dejavne predvsem v povojnem obdobju, ko so mladi gradili vse, ceste, mostove in tudi predore. Z umiranjem takratne države je zamrlo tudi to prostovoljno delo. Prejšnjo nedeljo pa so se časi udarniškega dela za kratko spet vrnili – po zaslugi množice Metličanov, ki jim je dovolj večdesetletnih obljub o gradnji sodobne cestne povezave pod Gorjanci, ki bo to demografsko, socialno in razvojno ogroženo območje vendarle odprla svetu. Prinesli so lopate, krampe, samokolnice in simbolično začeli kopati predor pod Gorjanci.

Igrala je godba, prišli so člani sokolskega društva, gasilci in tudi dekleta in fantje v belokranjskih narodnih nošah. Le predstavnikov vlade, ki so v evropskem duhu zavezani k varčevanju, ni bilo na spregled. Ni bilo niti predsednika Pahorja, ki se rad udeležuje podobnih ceremonij in bi bil s svojimi neprecenljivimi izkušnjami v prostovoljnem delu Belokranjcem v veliko pomoč.

No, vlada jim je le sporočila, da v tej evropski finančni perspektivi do leta 2020 daje prednost začetku gradnje vzhodne novomeške obvoznice do družbe Revoz v dolžini 5,3 kilometra, ne pa tudi, ali se bo ta naložba v petih letih končala. Kdaj se bo gradilo dobrih 20 kilometrov ceste naprej do Pogancev in nato še predor pod Gorjanci v dolžini 2,3 kilometra do Malin z nekaj kilometri navezovalnih cest, pa sam Bog ve. Avstro-ogrski cesar Franc Jožef je pred prvo svetovno vojno za gradnjo 50 kilometrov dolge železniške proge od Novega mesta do Metlike (od tega je bilo 2713 metrov predorov in 225 metrov dolg viadukt pri Otovcu) porabil vsega 769 dni, torej dobri dve leti. Za Belokranjce je popolnoma nesprejemljivo, da bodo stroje na gradbišču zagnali šele po letu 2029, saj jim bodo do takrat zbežali že vsi mladi in tudi gospodarstveniki.

Decembra 2012 je takratna vlada sprejela državni prostorski načrt (DPN) za prvi odsek tretje razvojne osi, za njen južni del od Novega mesta do Malin, vključno s predorom. Tudi vlada Alenke Bratušek je v koalicijsko pogodbo uvrstila tretjo os. Za njen južni del so že bile izvedene javne razgrnitve tras, o katerih so se belokranjske občine uspešno in pravočasno poenotile. Toda Cerarjeva vlada je v koalicijski pogodbi le bežno omenila ta projekt, ki je z vidika skladnejšega regionalnega razvoja Slovenije strateško pomemben razvojno-infrastrukturni projekt.

Mar so nepridipravi po osamosvojitvi tako izropali državo, da sedanja vlada tudi z evropskim denarjem vred ne more zagotoviti 639 milijonov evrov, kolikor je ocenjen projekt od dolenjske avtoceste do Malin? Med Belokranjci je že več kot 20 odstotkov brezposelnih, saj nimajo možnosti za čezmejno zaposlovanje. Prav tako ni mogoče pričakovati, da se bo kak domač ali tuj investitor odločil za vlaganje v pokrajino s tako slabo prometno povezavo. Tudi turistični tokovi že ubirajo poti mimo Bele krajine. Vse bolj se dozdeva, da so Belokranjci jezni na samega Alberta Višnjegorskega, ki je pred 800 leti iz te doline pregnal brate Hrvate. Če bi bilo drugače, bi bila ta dežela del razvitega severa, tako pa bodo še dolgo spadali v nerazviti jug.