Predvidljivi poleti in pasti

Kako preprosto se zdi doseči svetovni rekord, če si iz naslonjača pogledaš posnetek sobotnega zgodovinskega poleta Petra Prevca na letalnici v Vikersundu. Vredno si ga je večkrat ogledati! Lahkotnost ter tehnična in slogovna popolnost Petrovega dosežka postaneta ob vsaki ponovitvi na videz bolj samoumevni. Pa ni tako! Zaradi ugodnih razmer na letalnici in Petrove prevlade na tekmi je rekord res visel v zraku.

Tako kot včeraj 251,5 metra Norvežana Andresa Fannemela! Ve se, da morajo biti za rekordni dosežek vselej izpolnjeni nekateri, pravzaprav od nekdaj isti dejavniki: stanje in velikost letalnice, vremenske razmere, »srečna roka« vodstva tekmovanja z določanjem zaletišča in forma skakalcev svetovnega vrha. Zaradi športno tehničnega razvoja smučarskih skokov in tehnološkega napredka tekmovalne opreme (smuči, vezi, čevlji, dresi, zaščitna čelada in očala) od prvega poleta Seppa Bradla (101,5 metra, Planica 1936) prek magične stotice se je spreminjal le relativni delež teh dejavnikov v končnem rezultatu.

Prireditelji poletov niso imeli in tudi zdaj nimajo vedno zanesljivega nadzora nad temi dejavniki. Marsikdaj celo niso dovolj poznali dejanskih sposobnosti letalcev na smučeh. Četudi zanemarimo pionirske čase smučarskih poletov, ko so se – iz tedanjega zornega kota – »letalnice« še malo razlikovale od omejeno velikih skakalnic po določilih Mednarodne smučarske zveze (FIS), so skakalce v lovu za rekordi pogosto nevarno podcenjevali celo po uvedbi svetovnih prvenstev (1972).

Najbolj izrazit primer v 70. letih je bil prvi svetovni prvak v poletih, Švicar Walter Steiner (Planica 1972), ki je zaradi previsokega zaletišča in posledičnih padcev samo enkrat obstal na nogah pri daljavi svetovnega rekorda (169 metrov, Planica 1974)! Prav to se je zgodilo tudi našemu Bogdanu Norčiču leta 1977 v Planici, ko je bil zaradi prevelike hitrosti pri vzletu ob rekord, ko je kljub zaviranju z velikanske višine pristal predaleč (181 metrov) in moral seči v sneg.

Silni napredek skokov in prevlada škarjaste tehnike (V) v sezoni 1991/92 sta omogočila skakalcem premagati drugo magično mejo – 200 metrov. Profesionalizacija skakalcev svetovnega vrha, vrhunska celoletna športna priprava, obogatena s spoznanji sodobne športne znanosti in vrhunsko tehnologijo, ter vpeljava vetrne izravnave in izravnave zaradi spreminjanja višine zaletišča vse na podlagi izsledkov raziskav v vetrovnikih in matematičnih simulacij olajšujejo vodenje tekmovanj v skokih in poletih.

Kljub fantastičnim dosežkom skakalcev pa ne kaže lahkomiselno podcenjevati pasti in nevarnosti, ki jih skrivajo letalnice. O tem smo se lahko nazorno prepričali na včerajšnji drugi tekmi v Vikersundu, ki je resda svetu že po 24 urah predvidljivo dala novega svetovnega rekorderja. A spremenljive razmere so se vse prevečkrat kruto poigrale s skakalci. Na srečo brez hudih padcev, a ni nujno, da bo zmeraj tako.