Predvidljivo in nevarno

Evropski pristop k pogajanjem o brexitu temelji na prepričanju, da morajo biti vprašanja preteklosti rešena pred vprašanji prihodnosti. Od samega začetka je evidentno, da namen takšnega pristopa ni le pripraviti nasprotno stran v to, da poravna svoje finančne obveznosti do EU in tako odpravi vse njene skrbi o tem, kako bo zapolnila proračunsko luknjo, ki bi jo v skupni evropski blagajni povzročil brexit brez dogovora. V njem se skriva tudi nevarna predpostavka, da bo stiskanje Britancev v kot na koncu privedlo do uresničitve vseh evropskih želja, predvsem pa jasno demonstriralo, kaj se zgodi s tistimi, ki si Evropi drznejo obrniti hrbet.

Nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis je vlado Therese May maja letos opozoril, naj se za vsako ceno poskuša izogniti pogajanjem z EU, »saj bo v nasprotnem primeru padla v past Aleksisa Ciprasa, vse skupaj pa se bo končalo s kapitulacijo«. Celoten proces iskanja rešitve je namreč osmišljen tako, da EU omogoča zavlačevanje v nedogled, kar natanko opisuje položaj po koncu petega kroga pogajanj.

Michelu Barnieru in njegovi pogajalski ekipi bi v zadnjih mesecih težko očitali, da je slabo opravila svojo nalogo. Evropska stran je London prisilila, da je razgrnil večino svojih kart in zelo hitro pristal na pravila igre, kot so jih v pogajalskih smernicah, sprejetih junija 2017, določili voditelji EU27. Njihova odločitev, da pogajanja o brexitu potekajo v fazah in da bo prehod iz ene v drugo fazo mogoč šele, ko bo pogajalcem uspelo doseči »zadovoljiv napredek« (kaj natanko to pomeni, niso opredelili), je nedvomno bila glavni vzrok, zakaj so se Britanci odločili, da uberejo konstruktiven pristop pri vprašanjih zaščite pravic državljanov EU, ureditve mejnega režima med Irsko in Severno Irsko ter poravnave finančnih obveznosti. Pri zadnjem od njih so oklevali najdlje, saj so v denarju videli eno od redkih prednosti v primerjavi z nasprotno stranjo. A tudi tu so na koncu popustili.

Medtem ko so se Britanci pogajali, je EU premikala ciljno črto. To bo storila tudi prihodnji teden, ko bodo voditelji na vrhu odločali o tem, ali je bilo doseženega dovolj napredka, da se pogajanja lahko razširijo tudi na ostala pomembna vprašanja. Predvidljivo, bi dejal Varufakis. Predvsem pa nevarno. Britanija ni Grčija. Nemogoče je namreč vedeti, kako bo London odreagiral v takem položaju. V najslabšem primeru bodo britanski pogajalci odkorakali s pogajanj in se ne bodo več vrnili. Evropski uradniki vztrajajo, da bi bil takšen razplet slab predvsem za britansko stran, a pri tem ne povedo, kdo bi poravnal britanske obveznosti oziroma kdo bi odgovarjal za izgube, ki bi jih zaradi brexita brez dogovora utrpelo evropsko gospodarstvo.

Evropska komisija se spreneveda, ko ustvarja vtis, da je čas na njeni strani. Voditelji držav članic bi morali biti pametnejši. Prihodnji teden bodo imeli priložnost, da razširijo Barnierjev mandat in ga postavijo v bolj pragmatičen okvir, predvsem pa opustijo nelogično zahtevo, da morajo biti vprašanja preteklosti rešena pred vprašanji prihodnosti. Vrstni red je drugotnega pomena. Dokler ne bo rešeno vse, ne bo rešeno nič.