Pregrete linije

Tina Maze v svetu smučarskih šampionov ni nič posebnega. Je športnica od glave do peta, ki trdo gara za vsako stotinko sekunde. Ko ji gre vse po željah, v svojem delu neizmerno uživa. Je razigrana in razposajena, komunikativna in pripravljena na vsak pogovor, tudi če je utrujena, da komaj stoji na nogah. Ko pa ji ne gre, trpi in je enako »nemogoča« tako do sebe kot do drugih.

Pravi, da je neizprosna perfekcionistka, stoodstotno predana svojemu delu, kar pričakuje tudi od vseh, ki sodelujejo z njo – od strokovnega štaba in spremljevalcev do osrednje zveze. Po egoizmu in pristopu k delu se v ničemer ne razlikuje od Marca Girardellija, Bodeja Millerja, Janice in Ivice Kostelić, Anje Pärson ter navsezadnje tudi Lindsey Vonn, če naštejem le najbolj izrazite in učinkovite osamosvojene posameznike.

Razen Kostelićev, ki jim je podrejeno celotno hrvaško smučanje, so vsi imeli težave s svojimi zvezami. Nekateri spori so bili žolčni in podobni pranju umazanega perila, drugi so se dogajali brez javnosti in daleč od oči – kakor spodnje perilo. Spor med ekipo aMaze in smučarsko zvezo s Tomažem Lovšetom v glavni vlogi torej ni nič nenavadnega, ker pač medsebojno razmerje očitno ni bilo določeno in je imelo veliko manevrskega prostora. Tako vsaj pravijo poznavalci razmerij v zvezi, ki so pogodbe videli.

Da pa so bile linije med Lovšetom in spiritus agensom projekta aMaze Andreo Massijem pregrete že od konca pretekle sezone, ko so se nesoglasja začela, seveda ni dvoma. Lovše je sodelovanje razumel strogo iz svojega, za športno organizacijo, kakršna je SZS, vendarle malo čudnega poslovnega zornega kota. Veliko je obljubljal na račun Tine in si prizadeval ukiniti tudi njene osebne sponzorje (Avto Jarc in Milko), ki so ji leta 2008, ko je sama odšla na šampionsko pot (s 5000 evrov pomoči zveze!), omogočili, da je postala lani tretja, letos pa druga smučarka sveta.

Massi je sodelovanje dojel bolj ali manj športno – zagotoviti takšne razmere za delo, kakršne imajo Tinine tekmice za veliki kristalni globus. Lovše, ki je v smučarijo prinesel tudi nekaj dobrega, bi se moral zavedati, da je Mazejeva tako izjemna, da si zasluži podporo, kakršno je, denimo, imela Janica, Massi pa, da si Tina, žal, v Sloveniji ne more privoščiti tega, kar si Vonnova, Höfl-Riescheva, Avstrijke in Švicarke, za katerimi so neprimerno večje zveze in trgi ter bogatejši pokrovitelji.

Če je bil Tini v mladosti edini motiv izražanje svojih najglobljih smučarskih čustev in znanja, ji je zdaj pomemben motiv tudi zaslužek. Zaradi tega ni niti pohlepna niti razvajena zvezdnica, ampak normalna športnica najvišjega svetovnega razreda. Ko bo nehala tekmovati, ji nihče ne bo dal nič za popotnico v novo življenje. Imela pa bo izjemen privilegij, da bo s plodovi svojega dela sama izbrala nadaljnje življenje. In prav to bo tudi največje bogastvo, ki ga bo šampionka Tina s smučanjem zaslužila. Tina ni pohlepna in razvajena zvezdnica, ampak normalna športnica najvišjega svetovnega razreda.