Tiskane izdaje
Ruski lovci »Su-24«, ki nad Baltikom v srhljivo nizkem preletu vadijo napad na ameriški rušilec Donald Cook. Natova tankovska brigada za Vzhodno Evropo, ki bo z 250 tanki in 4200 vojaki močnejša od sil, ki so jih Američani v časih najtrše hladne vojne potrebovali za obrambo Berlina. Neprestane vojaške vaje zahodnega zavezništva, ki naj bi pomirile zaradi Rusije prestrašene vzhodnoevropske članice Nata, in vse bolj provokativni ruski »protimanevri«. Tudi zgoraj omenjeni letalski. Turška, torej Natova, sestrelitev ruskega lovca, ki jo je ruski predsednik Putin relativno mirno prebolel, čeprav je šlo za zelo resen incident, primerljiv celo s kubansko krizo ...
Nato in Rusija sta se dve leti po ukrajinski izgubi Krima znašla v spirali provokacij, vojaških izzivanj, demonstracije moči, medijske propagande in medsebojnega obtoževanja, ki je postalo že tako resno, da lahko en sam napačen pritisk na gumb, kot pravi šef münchenske varnostne konference Wolfgang Ischinger, sproži povsem nepredvidljive reakcije. Najmanj, kar bi nujno potrebovali, bi bil torej nekakšen »skupni vojaški krizni štab«, ki bi zmogel 24 ur na dan in sedem dni v tednu preprečevati najhujše.
Pred dvema letoma zaradi ruske zasedbe Krima diplomatsko precej nespametno razpuščeni svet Nato-Rusija, ki se je danes končno spet sestal na najnižji, veleposlaniški ravni, bi lahko bil tak »gremij« za obnovitev povsem porušenega zaupanja. Glede na to, kaj z julijskim vrhom v Varšavi sporoča Nato, kako protirusko so nastrojene »vzhodnoevropejke«, in kaj vse je Putin pripravljen tvegati za obnovitev moči užaljene in izigrane nekdanje supersile, je možnosti sicer malo. A tudi če gre zgolj za simboliko, je vredno poskusiti. Kajti zadnje, kar Evropa potrebuje, je nenadejan izbruh resne vojne na njenih tleh.
