Preizkušnja

Pogajanja za odkupno ceno požetega zrnja so se znova zavlekla v vroči čas žetve. V pregretem ozračju krize, ki jemlje sapo vsem v doslej opevano zgledeni »žitni verigi«, je težko poiskati pravšnjo senco za ohladitev, s katero bi bili vsi deležniki kolikor toliko zadovoljni. Na preizkusu je trdnost členov te verige.

Tako kot je za kmeta pomembno, po koliko bo prodal letos svoj pridelek, je za mlinarja pomembno, da bo cena, po kateri bo plačal surovino, razumna. Oba si želita vsaj preživeti.

Za več kot 400 slovenskih pekarn, ki napečejo okrog 135 ton kruha in pekovskega peciva na leto, pa je seveda pomembno, po čem bo moka, iz katere bodo pekli. Če bo cena domače pravšnja, v izračunih proizvodnih stroškov in cenah, ki jih lahko dosegajo s svojimi izdelki na trgu, je bodo kupili in porabili, kolikor je bo na voljo. Če ne, bo zanje primernejša tista, ki jim jo ponujajo prodajalci iz soseščine. In bomo še naprej v glavnem jedli kruh iz avstrijske ali madžarske moke.

Trgovcev, ki na koncu sklenejo pridelovalno-predelovalno-prodajno verigo, v pogajanjih za odkupno ceno seveda ni, a so nevidni tretji pogajalec. Tega se bolj kot pridelovalci zavedajo predelovalci, ki zdaj za koga preveč trmasto vztrajajo pri zanje še sprejemljivih akontacijskih odkupnih cenah in poračunu po žetvi. Takrat naj bi že bila bolj jasna podoba razmer na evropskem in svetovnem trgu, ki ob nezadostni domači pridelavi in preskrbi trga kar izdatno kroji tudi cene kruha pri nas. Cene, pri katerih še ni videti opaznejših sprememb v delitvenem razmerju 1 : 2 : 3, v katerem najmanj dobi prvi in največ zadnji v opevani verigi. Karikatura Marko Kočevar Na preizkusu je trdnost členov žitne verige Marjeta Šoštarič