Prenova demokracije

Sanje so prastare in ne le poudarjeno politične, boj je tudi medijski in propagandni, trenja so med ljudmi. Te dni, ko v Kataloniji spet bolj kot kdaj prej hrepenijo po neodvisni državi, ni redko slišati počez opažanja, kako pravi Španec ne more povedati nič dobrega o njih! Kako da bi jih lahko hvalil, ko pa hočejo razdreti, kar je skupaj raslo vsaj tri stoletja in je bilo s krono povezano že prej.

Zgodovina je katalonski odriv v prihodnost in preteklost je hkrati cokla, ki jih drži v primežu – Španijo številni Katalonci dojemajo kot kletko. Seveda ne vsi, narobe je črno-belo misliti, da je politična volja v 7,5-milijonski Kataloniji samo ubrano enotna. Še zdaleč ne. In vendar je že več let impresivno opazovati, sploh odkar je ustavno sodišče v Madridu leta 2010 spodneslo novi statut o avtonomiji Katalonije, kako množično se Katalonci povezujejo v zahtevi, da bi glasovali o svoji prihodnosti. Medtem ko Evropa izgublja kolektivni naboj, prizori iz Barcelone namigujejo na izjemno sposobnost povezovanja, dostojanstvenega in miroljubnega. Katalonija je družba številnih in močnih civilnodružbenih gibanj, Òmnium Cultural, na primer, ki igra osrednjo vlogo v osamosvojitvenem procesu, sega v težka šestdeseta leta frankistične Španije: v temačni čas, ko je bila prepovedana institucionalna raba katalonščine.

Nedeljskega – prepovedanega in le simboličnega – glasovanja se je udeležilo več kot 2,3 milijona Kataloncev, kar je tudi po deležu pritrdilnih odgovorov – 1,86 milijona jih hoče neodvisno državo – primerljivo ali celo presega številke iz preteklih glasovanj: najsi je šlo za Nato ali evropsko ustavo, prav tako za statuta o avtonomiji iz let 1979 in 2006. Čeprav nasprotniki samostojnosti bodisi v Kataloniji bodisi v Madridu še tako relativizirajo delež udeležbe, vladajoča konservativna politika ne bo mogla v nedogled in s toliko ustavne togosti zavračati zahteve Barcelone po demokratičnem zakonitem glasovanju. Ne bo se mogla nespametno sprenevedati, kako ne sliši in ne vidi morja independentistov in še vseh drugih, ki menijo, da po starem ni mogoče naprej. Da v nedeljo ni tudi fizično onemogočila glasovanja v Kataloniji, je spodbudno znamenje.

Čeprav v Madridu – »kot zahteva ustava«, ponavlja premier Mariano Rajoy – vztrajajo na svojem bregu in za zdaj ni videti, da bi bilo mogoče vzpostaviti vsaj brv z generalitatom Arturja Masa na nasprotni strani, je očitno, da so spremembe nujne. Verjetno ni čas za radikalno drugačnost, kakor se bodo morali v potrpežljivosti še uriti v uradni Barceloni, a nemara si morajo tudi v Madridu priznati, da je preobražanje španske družbe neustavljiv proces. Ustava s konca tranzicijskih sedemdesetih let kliče po prenovi, vse glasneje opozarjajo španski socialisti.

Ne gre verjeti, da trmasto vztrajanje pri svojem lahko omehča nasprotnika, spopad dveh konceptov demokracije zmore končati le dialog. Ta nikoli ne škodi nikomur. Morda pa bodo odgovore res prinesle komaj volitve, v Kataloniji in Španiji.