Prepočasna poplava

Ameriški vesoljski agenciji Nasa se je v ponedeljek tako mudilo, da je novinarje kar po telefonu obveščala o zadnjih poročilih o topljenju ledu. Dve skupini znanstvenikov sta namreč potrdili dolgoletne strahove, da zahodni del Antarktike drsi v morje, kar naj bi gladino oceanov dvignilo za okoli tri metre. Sreča v nesreči za nekaj prihodnjih generacij je, da se bo to dogajalo več stoletij. Po drugi strani je to nesreča v nesreči, saj imamo v času, ko nam življenja odmerjajo sekundni kazalci, težave z dojemanjem koledarskih, kaj šele milenijskih razsežnosti.

Prav tako težko od ljudi, ki verjamejo, da je bila Zemlja ustvarjena pred šest tisoč leti, težko pričakujemo, da bodo sprejeli koncept o usodnih človeških posegih v božje stvarstvo. Težava je, da je ta biblijski krožek v ZDA številen in ima velik vpliv na izbiranje kandidatov republikanske stranke. Poleg tega ob vse dražjih volilnih kampanjah ni dobro jezikati o poslovnih praksah industrijskih donatorjev, ki imajo ponavadi mošnjiček na desni. Zato pametni (ne pa modri) politiki na ameriški desnici v teh dneh ne govorijo o podnebnih spremembah. Če že morajo, trdijo, da ni dokazov o povezavi med, denimo, termoelektrarnami in hudo sušo na jugu države.

V resnici imajo prav, jasen vpliv podnebnih sprememb na vreme je hud zalogaj tudi za znanstvenike, čeprav imajo solidne hipoteze in dobre statistične analize. Priznanje težav od politika zahteva rešitve; za zdaj so na pladnju strožje omejitve za industrijo in davek na izpuste toplogrednih plinov. To bo zvišalo življenjske stroške, kar dvigne pritisk ne samo dobesednim recitatorjem božje besede, temveč tudi davkoplačevalcem vseh političnih barv. Revni družini na Floridi ni mar, da bo sončna država čez stoletja morda podvodno kraljestvo, prav tako kot brezposelni rudarji v Zahodni Virginiji omejevanje kurjenja poceni premoga vidijo kot zaroto ekokomunistov v vladi.

Tudi levica zato politično taktizira, predsednik Barack Obama je nove ukrepe za omejevanje izpustov toplogrednih plinov predlani potisnil na hladno, ker bi verjetno ogrozili njegovo ponovno izvolitev. Pri čemer podnebne spremembe včasih niso sprožale tako ostrih delitev v ZDA. Še v času Georgea Busha mlajšega so ekonomisti v njegovi vladi peli hvalnice »nadzoru onesnaževanja na tržnih podlagah«. Republikanski senator John McCain se je 2008 v predsedniško tekmo z Obamo podal s svojim načrtom za omejevanje izpustov toplogrednih plinov.

Nato je gospodarska kriza je razžrla pripravljenost na sedanje žrtve za blaginjo prihodnjih generacij. Ob kilavem okrevanju se skoraj zdi, da potrebujemo jasno prepoznavno okoljsko grožnjo, ki bi politično tehtnico spet nagnila k sprejemanju ukrepov. Človeštvo je namreč še kar solidno pri reševanju nevarnosti, če so te dovolj predstavljive. Včasih smo se bali, da nas bo požrla ozonska luknja, po mednarodni prepovedi snovi, ki spodbujajo njeno širjenje, jo le še redko omenjamo. Morda je res nesreča v nesreči, da bodo naraščali tako počasi.