Tiskane izdaje
Vlada je v četrtek sprejela novelo zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), s katero so posodobili veljavno ureditev in vanjo prenesli tudi več določil, ki so jih spodbudile izkušnje na terenu. Eden od bistvenih prispevkov novele ZPND, ki bo v jeseni v parlamentarni proceduri, je izrecna zakonska prepoved telesnega kaznovanja otrok. To definira kot vsako fizično, kruto in ponižujoče kaznovanje oziroma vsako dejanje, namenjeno kaznovanju otrok, ki ima elemente fizičnega, psihičnega ali spolnega nasilja ali zanemarjanja kot vzgojne metode.
Z zakonom prepovedano telesno kaznovanje otrok ni neka neoliberalna novotarija, kot jo poskušajo nekateri prikazati, temveč v razvitem svetu uveljavljena moralna norma. Odbor Združenih narodov za človekove pravice in Odbor za socialne pravice Sveta Evrope že več let opominjata Slovenijo, da se tega področja ni lotila normativno. Velika večina evropskih držav, ne glede na to, kakšne barve vlada jih vodi, je to tako ali drugače uredila. Gre za načelno držo družbe, ki sporoča, da klofutanje oziroma vsakršno trpinčenje otrok kot vzgojna metoda preprosto ni sprejemljivo.
Izražanje bojazni ali mogoče celo posmehovanje v smislu: »ali zdaj učitelj ne bo smel mladostniku odzveti mobitela med poukom« in »ali se uzakonja permisivna vzgoja« so obžalovanja vredno banaliziranje in kažejo kvečjemu na ozkoglednost. Zelo skrb vzbujajoče pa je, da je kak odrasel, po možnosti kdo od staršev, vzgojo otrok sposoben dojemati zgolj bipolnarno – kot permisivno ali telesno-kaznovalno.
Vsi tisti, ki mislijo, da jim bo mulc skrenil s prave poti, če ga ne bodo vsake toliko »pošteno« našeškali, se lahko potolažijo, da zaradi tega – niti po izrecni zakonski prepovedi telesnega kaznovanja – ne bodo šli v zapor, niti jim kake denarne kazni ne bo treba plačati. Ker tako kot za druge določbe v ZPND, tudi za kršenje te ni predvidenih nobenih sankcij. Kar je po mnenju številnih strokovnjakov, ki se ukvarjajo s preprečevanjem nasilja v družini, problematično. A ne zato, ker bi imeli željo po kaznovanju storilcev, temveč zaradi zaščite žrtev. Lahko podpremo razširitev opredelitve nasilja v družini, ki zdaj vključuje tudi dejanja, ki jih omogoča sodobna tehnologija, in ki prepoznava, da je že grožnja s fizičnim ali spolnim nasiljem nasilje.
Kot novo obliko nasilja so definirali zalezovanje, v definicijo ekonomskega nasilja pa vključili tudi neizpolnjevanje obveznosti do družinskega člana, kar je, denimo, neplačevanje preživnin. Zelo prav je, da pristojni razumejo, da vse te zadeve pomenijo nasilje v družini, ki bo po novem v zakonu izrecno prepovedano, a kaj bodo žrtve imele od tega? Kaj se bo zanje spremenilo, če se nekomu, ki to počne, ne zgodi nič?
Neža Miklič, predavateljica na Višji policijski šoli je pred kratkim zapisala: »Slovenija je kot oaza miru in po vseh raziskavah velja za zelo varno deželo. In vendar, ko govorimo o nasilju v družini, Slovenija sedi ob boku vseh drugih evropskih držav, kjer je nasilje še kako prisotno in aktualno.« Če drži in namenu, ki so ju pristojni izkazali pri prenovi ZPND, ne bodo sledile spremembe druge povezane zakonodaje, si ni mogoče obetati velikega učinka.
