Tiskane izdaje
Jean-Claude Juncker je sredi begunske krize predlagal temeljito preobrazbo evropske priseljenske politike. Politično najbolj kočljivo vprašanje so sicer kvote, toda predsednik evropske komisije upošteva tudi dolgoročne cilje. Zagovarja skupni evropski sistem nadzora zunanje meje, odprl bi vrata zakonitemu priseljevanju, azilni sistem EU bi postavil na trdnejše temelje ...
Begunska kriza ni nastala z danes na jutri in ne bo odpravljena čez noč. Evropa je dolgo zanemarjala razmere onstran Sredozemlja in po izbruhu vojne v Siriji ji ni uspelo zagotoviti niti dovolj pomoči za boljše razmere v begunskih taboriščih v sosednjih državah, kot je Libanon. Veliko beguncev se na pot v Evropo odpravi iz njih. Juncker v nastopu pred evropskimi poslanci ni ovinkaril in je jasno povedal, da je položaj v EU – slab. Če bi bil popolnoma brez dlake na jeziku, bi najbrž uporabil še kakšno močnejšo besedo. Unija, kakršna je, ni kos takšnim krizam. Razlog ni le nedodelanost njenih struktur, odločanje na evropski ravni v slogu bazarja nacionalnih egoizmov in odsotnost osrednjega telesa, ki bi prevzemalo odgovornost.
Vlada tudi veliko pomanjkanje odgovornosti in resnosti voditeljev njenih članic. V času, ko se proti srednji Evropi valijo množice nesrečnežev, ki bežijo pred barbarstvom, bi v več članicah raje čim bolj zaprli vrata. Razumevanje za strahove ljudi, ki v svojem življenju – tudi onstran železne zavese – še niso imeli veliko stikov s »tujim«, sicer ne bi smelo biti greh, a njihovo obravnavanje kot vodila za politično ravnanje je strahopetno.
Četudi še ni zaživel niti njegov prvi predlog, je verjetno, da bo Juncker s projektom kvot v drugem poskusu uspešnejši. Kriza je v zadnjih tednih dobila takšne razsežnosti, da nihče v Evropi ne more več tiščati glave v pesek. Res je, da kvote niso najbolj posrečena zamisel. A mnogi, ki so očitno ostali brez kančka zgodovinskega spomina, bi brez njih in pritiska od zunaj še vztrajali pri svojem.
