Presenetiti pa zna

Tudi najbolj zagrizeni nasprotniki ruskega predsednika Vladimira Putina so mu v teh dnevih prisiljeni priznati vsaj eno kvaliteto: zna presenetiti. Če so konec septembra lani skrbnejši opazovalci ruskega diplomatskega početja in razmer na sirskih bojiščih vsaj slutili, da se utegne odzvati prošnji svojega tamkajšnjega kolega Bašarja al Asada in mu vojaško pomagati, je njegova ponedeljkova odločitev, da bo zdaj večino vojaštva od tam umaknil, tudi te presenetila. Pa jih ne bi smela, če bi le poslušali napovedi ruskih politikov ob začetku sirskega posredovanja. A Rusom pač nihče nič več ne verjame, zato tudi nihče ni resno upošteval oktobrske napovedi predsednika mednarodnega dumskega odbora Alekseja Puškova, da bo operacija trajala od tri do štiri mesece, medtem ko je Putinov tiskovni predstavnik Dmitrij Peskov uporabil izraz »ne dlje kot nekaj mesecev«.

Tisti, ki poglavarja Kremlja res ne marajo, so seveda ugotovili, da je Rusiji, ki je menda popolnoma obubožana, zmanjkalo denarja za »sirsko odvračanje pozornosti« od realnih težav, ki pestijo državo. Ta razlaga stoji na majavih nogah, saj so bili stroški ruskega vojaškega posredovanja precej nizki. Kakor so v Moskvi že nekajkrat povedali, je bil velik del teh sredstev že prej namenjen rednim vojaškim vajam, ki pa jim jih zdaj ni bilo treba pripravljati.

Bolj uravnoteženi analitiki Putinu priznavajo, da je v Siriji res dosegel postavljeni cilj: Asada, ki je konec lanskega poletja nadziral manj kot petino države, je ohranil na položaju, Sirijo pa je najbrž obvaroval pred »mednarodnimi« prepovedmi poletov nad njenim ozemljem oziroma eventualnim libijskim scenarijem. A s tem, ko Putin ni hotel prisluhniti Asadovim prošnjam, naj mu pomaga osvoboditi celotno državo, je dal svojemu sirskemu zavezniku, ki je bil menda nad nenadnim ruskim umikom od vseh še najbolj presenečen, jasno vedeti, da Rusija namesto njega ne bo opravila te naloge. Pravzaprav popolna vojaška zmaga Asadovih sil ni v interesu Moskve. V zadnjem času so zaskrbljeno opazovali, kako je zrasel greben sirskim oblastem, ki so na mednarodnih pogajanjih o rešitvi tamkajšnje krize kazali vse manjšo pripravljenost na kompromisni dogovor. Rusi hočejo večjo avtonomijo svojih kurdskih zaveznikov v Siriji, zato, realnopolitično rečeno, »federalizacija« te bližnjevzhodne države ni nujno nekaj, čemur bi Moskva dolgoročno nasprotovala.

Kar nekaj komentatorjev meni, da Putin ne bi umaknil vojske, če ne bi imel vsaj nekega tihega dogovora z »zahodnimi partnerji«. V nasprotnem primeru se mu namreč lahko zgodi, da bo Asad, ki je ostal brez ruske pomoči, odletel, kar pa bi pomenilo veliki moralni poraz Rusije. Ti analitiki pozabljajo, da je Putin obdržal obe oporišči v Siriji, kamor v trenutku spet lahko vrne vojsko, če bi se tudi kaka Turčija ali Saudska Arabija odločila za »nepričakovan« poseg. A tudi če oziroma ko bo Asad prisiljen oditi, bodo v Moskvi še vedno upravičeno lahko trdili, da so »zmagali«. Ne gre pozabiti, da so vsaj enkrat že sami predlagali njegov odhod.