Prestolnica sveta

Francozov noče biti strah in se ne bojijo. V poklon sedemnajstim žrtvam nedavne teroristične morije so včeraj zgodovinsko preplavili ulice Pariza in ga, kot je dejal predsednik François Hollande, spremenili v »prestolnico sveta« – takšnega sveta, v katerem ni strpnosti do zla, zato pa je dobrodošel Charlie. Najsi bo ateist, kristjan, jud, musliman ... Charlie s svinčnikom v roki.

Tudi najpomembnejši politiki, verski in drugi voditelji so hodili skupaj, tesno drug ob drugem, dobrohotno enotni z roko v roki. Delovali so povezano in spontani v najbolj plemenitih čustvih, skupaj z morjem državljanov so tiho kričali, da se ne bojijo. Več kot petdeset predsednikov držav, predsednikov vlad in drugih političnih predstavnikov z vseh koncev sveta je prispelo v srce demokracije zadeti Pariz. Solidarnostno so vstopali v Elizejsko palačo k predsedniku Hollandu, nato pa skupaj z njim sedali v blindirane avtobuse, izstopili in se udeležili republikanskega sprevoda proti terorizmu. Na čelu ob francoskem predsedniku, ki ga je minulo sredo »presenetila« zgodovina in je včeraj poskrbela za nadvse pomenljiva srečanja, so stopali Angela Merkel, David Cameron, Matteo Renzi, Mariano Rajoy, Antonis Samaras, palestinski predsednik Mahmud Abas, izraelski premier Benjamin Netanjahu ... Prišli so turški premier Ahmet Davutoglu kakor tudi številni afriški voditelji, iz Združenih držav Amerike je sprevodu prisostoval minister za pravosodje, prispela sta ruski zunanji minister Sergej Lavrov in ukrajinski predsednik Petro Porošenko. Seveda se je idealu demokracije poklonila tudi vsa domača politika, sedanja in nekdanja, z izjemo skrajno desničarske Nacionalne fronte. Marine Le Pen ni dobila povabila, včeraj je bil dan za »skupaj«, ne za razkorake.

Bil je tudi dan silovitih emocij, kar vzvišeno pozitivnih čustev. Bila je nedelja izjemnih sporočil in zanimive simbolike: predsednik Hollande in izraelski premier Netanjahu sta zvečer obiskala pariško Veliko sinagogo zmage in se tako pomenljivo (v veliko zadovoljstvo filozofa Bernard-Henrija Lévyja, na primer) poklonila štirim judovskim žrtvam terorističnega napada. Bili so trenutki nalezljive solidarnosti in predvsem je bila varna nedelja; dan, ko niso le Francozi vseh barv, starosti, religij, korenin, ideologij ..., ampak velik del sveta slavil vrednote republike, svobodo mišljenja in izražanja, sploh duha – svobodo nasploh. Poldrugi milijon Parižanov se je, podobno kakor večmilijonske množice ljudi pozitivnih misli drugod po Franciji in prav tako na tujem, poklanjal – življenju. Življenju brez terorizma in brez strahu pred njim.

Sedmi januar je bil tragični francoski enajsti september. Enajsti januar se bo zapisal v zgodovino kot praznik, ko so se politični tekmeci, nekateri svetovni nasprotniki, celo sovražniki zmogli za nekaj ur povezati v boju za dobro nad zlim. Upati je le, da ga prihodnost ne bo presodila za samo navadno farso ... Ob »robu« pohoda proti terorizmu je bilo več hitrih političnih srečanj, upati je, da tako pozitivno pronicljivih, kakor so bile pozitivne emocije na ulicah. Kajti demokratični svet se po novem imenuje Charlie. Prav vsi voditelji, ki so bili včeraj v Parizu, pa to niso.