Prezgodaj za slavje

Če je predsedniku parlamenta Gregorju Virantu v političnem zakulisju potihoma res uspelo doseči soglasje strank, da bodo z dvetretjinsko večino omejili referendume, bi bilo to močnejše sporočilo od vpisa zlatega pravila v ustavo. Navsezadnje so referendumi zrušili vse poskuse reform v prejšnjem mandatu in s tem tudi Pahorjevo vlado. Široko odprto možnost ljudskega glasovanja o vseh mogočih temah, celo o tistih, ki že posegajo v pravice manjšin, je politika dolga leta dobesedno zlorabljala. »Ljudska volja« je postajala orožje političnih strank, predvsem pa ena ključnih blokad v procesu sprejemanja odločitev. Če opoziciji ni uspelo v parlamentu, je pač udarila z referendumom. Volivci so se na te zlorabe odzivali z nizko udeležbo, tisti, ki so na volišča prišli, pa so praviloma glasovali za svoje politične favorite, in ne o temi, o kateri so bili povprašani.

Od leta 1996, ko je predlagala referendum o spremembi volilne zakonodaje, je ta instrument – kadar je bila v opoziciji – največkrat uporabljala Janševa SDS. Spomnimo se lanskega poziva te stranke pred superreferendumsko nedeljo, da je »ne« za pokojninsko reformo tudi »ne« za Pahorjevo vlado. Poskusi takratne vladajoče koalicije, da bi spremenila pravila igre, so bili zato že vnaprej obsojeni na neuspeh. Zdaj so razmere obrnjene na glavo: SDS vodi vlado, vsem poskusom reform, ki jih v nič več diplomatskem jeziku zahtevajo Bruselj in finančni trgi, pa na koncu poti grozijo referendumi. Vlada je še bolj nepriljubljena, kot je bila v kritičnih časih njena predhodnica, zato je popolnoma jasno, kakšni bi bili izidi ljudskega izrekanja.

Nenadni preobrat, ki kaže, da bi tokrat spremembo referendumskih pravil lahko podprla tudi SDS, je torej po eni strani izraz političnega pragmatizma, po drugi pa hude stiske. Janša in njegovi se temu političnemu sredstvu pač ne bi odpovedali, če Slovenija in z njo vlada SDS ne bi obupno potrebovali »dobre novice«, ki bi pomirila mednarodne trge in evropske prestolnice. Ki bi dokazala, da so slovenske politične elite vendarle sposobne vsaj ene skupne odločitve. Ni tudi naključje, da naj bi referendumska pravila spremenili do novega leta, takrat pa bosta predvidoma v parlamentu potrjeni tudi reforma trga dela in pokojninska reforma. To namreč pomeni, da bi sindikati – opozicija v tem mandatu pač vnaprej obljublja, da referendumskih pobud ne bo vlagala – ostali brez enega svojih najpomembnejših pogajalskih adutov.

Seveda pa so mogoči tudi drugačni scenariji. Za zdaj so si stranke edine le o tem, da se postopki začnejo. Do odločanja v parlamentu je še dolga pot, možnosti za pravne in politične zaplete pa veliko. Navsezadnje so tudi o vpisu fiskalnega pravila v slovenski pravni red vse stranke lani že dosegle soglasje, pa se je nato zalomilo pri na videz nepomembnih podrobnostih.

Da je res tako, je nakazal prav Virant, ki je novico, da prihodnji teden spremembe potujejo v parlament, sporočil zadržano, z veliko pogojniki. Kar je dobro. Ta hip ni razlogov za slavje. Še manj pa za začetek novega političnega spopada.