Pri Krki in Hildi ni dvoma

Dvomi o zasluženosti uspeha Krke v letošnji ligi Telemach bi zveneli enako prepričljivo kot morebitni dvomi o krivdi Hilde Tovšak, zato so ji v ponedeljek zaploskali tudi najbolj okoreli navijači Uniona Olimpije. Kakovostna razlika med finalistoma je bila tako očitna, da nihče ni posegel niti po virtualni primerjavi, kako bi vse skupaj izgledalo, če bi lahko poraženci računali tudi na Arona Baynesa in Dylana Pagea, ki sta predčasno zapustila Ljubljano, in poškodovanega Dina Murića. Pa čeprav bi temeljito zapolnili najbolj ranljive Olimpijine točke, ki so se šibile pod pritiskom novomeških centrov. In so dokončno popustile, ko je udaril Matjaž Smodiš. Veliki as, ki najbolje ve, kdaj je treba zablesteti in je ob svojem labodjem spevu dosegel le eno točko manj kot prvih treh finalnih dvobojih skupaj.

Novomeščani so po razočaranjih v ligi ABA, pokalu eurochallenge in pokalu Spar razgalili vse slabosti slovenske klubske košarke. Od 16 tekem v rednem delu in končnici DP so izgubili le dve, njihove predstave pa so se stopnjevale po potrebi. Zato so neredko puščali vtis, da so izkoriščali le del svojega potenciala. V šestih dvobojih končnice je strelsko prevladovalo pet različnih dolenjskih adutov, medtem ko se je pri podprvakih vse vrtelo okoli Jake Blažiča. Ko je v petek zablestel v Novem mestu, so Ljubljančani zmagali, ko je v prvih dveh finalnih tekmah igral solidno, so doživeli zmeren poraz, in ko je v ponedeljek odpovedal, so bili od prve minute obsojeni na poraz.

Slednjič je prevladal občutek, da bi lahko Krka v bitki za naslov premagala le samo sebe. Olimpija je ni mogla. Izkušeni aduti Gašperja Potočnika so pač vztrajali pri sodelovanju vseh petih mož na parketu, nezreli Ljubljančani pa so se samovšečno dokazovali v akcijah 1:1, ki so se zaradi prilagodljivosti tekmečeve obrambe hitro sprevrgle v agonijo 1:5.

Novomeščani, ki ustrezno svojemu imenu postajajo zakrknjeni slovenski prvaki, so s svojim maršem sprožili le en pomislek. Njihove ambicije se namreč moteče končajo pri zmagoslavju v domači ligi. Morda zaradi slabih izkušenj iz evroligaškov časov, ki so jih pred desetletjem prisilili k likvidaciji stare Krke in ustanovitvi nove, ali zaradi askeze vodilnih mož glavnega pokrovitelja, ki ima v »fabriškem klubu« prvo in zadnjo besedo? Si bo okolje, ki se je samoomejevalo, ko se mu je pred dvema letoma ponujala možnost nastopa v kvalifikacijah za evroligo, letos pa se je izločilo iz kroga organizatorjev EP in se za nedoločen čas odpovedalo gradnji nove dvorane, po Smodiševem vstopu v klubsko vodstvo dvignilo letvico? Če jih ne misli, si bo bržčas le nakopalo nemir v domačo idilo.

Časi, ko je bila Olimpijina izguba naslova v DP senzacija, so že davno mimo. Ljubljančani letos pragmatično ugotavljajo, da so res ostali brez evrolige ter da so bili rezultati v ligi ABA in DP slabši od načrtovanih, da pa so se zato še za korak približali sanaciji kluba in začetku normalnega delovanja ter prestali najtežje obdobje uveljavljanja mladega rodu. In čeprav marsikomu ni bilo všeč, kako so fantje znali zlorabiti zaupanje, bi bila velika napaka, če bi zdaj spet ubrali drugačno pot. Kot bi se že dva meseca po setvi pšenice neučakano odločili za žetev ...