Tiskane izdaje
Če kdaj, je danes glas vstajniškega gibanja potreben bolj kakor kaj drugega. Kolobocije okrog apetitov G. G. Mišiča in njegovega zaledja v Luki Koper niso pojasnile le njega (in spet Jankovića), temveč tudi to, kako na trhlih etičnih pozicijah stoji celotna vladna kompozicija.
Dilema je razumljiva. Koalicija je prejšnjo vlado premagala v krhkem postroju in premierka – četudi bi imela povsem iskrene namene – po poti reform kakor da želi hoditi s strumnim korakom, a zvezanih rok. Na položaj je prišla po seriji etičnih kompromisov, na njem po enakem ključu ostaja in potrebna brezkompromisna doslednost v ravnanjih bi zelo verjetno ogrozila tako tega kakor tudi položaj celotne koalicije, seveda pa tudi Slovenije. V tem računalniškem programu je preveč hroščev.
Nobeno naključje ni – in tega ni mogoče dovolj poudariti –, da je Erik Berglof, glavni ekonomist EBRD, v zvezi s Slovenijo te dni ob strateškem forumu na Bledu v pogovorih za medije nekajkrat poudaril, kako ključen je dogovor o pravilih igre. Dogovor, pravila igre, določitev okvira in zaveza vlade: to so ključne besede, ki pravzaprav sodobne civilizirane države ločijo od neciviliziranih in razločujejo tiste, ki so zmožne biti suverene, to pa pomeni, da lahko svoje probleme tvorno in ne glede na politične razlike med državljani in strankami rešujejo same.
Gašpar Gašpar Mišič je le vrh ledene gore in vzorec vseobsežnih (lobijskih) apetitov, ki jim nekdo, ki je v Sloveniji za to odgovoren, ne zmore nadeti uzd. Zdajšnja vlada je torej zaradi lastne notranje šibkosti v veliki nevarnosti, da ljudje med njo in prejšnjo Janševo vlado ne bodo več videli nikakršne razlike. To pa je na pragu vroče varčevalne jeseni tako zanjo kot za Slovenijo precej slaba novica.
Strašljivo dejstvo, da naša država v dvajsetih letih ni zmogla ponotranjiti pravil korporativnega upravljanja, ima danes za posledico popolno družbeno blokado. Ponavljajoče se »naricanje« v slogu psi lajajo, karavana gre naprej deluje kot oblika družbene hipnoze. Glas vstajnikov in glas ljudi nakazuje, da se ljudje zlagoma zbujajo iz nje. Presenetljivo je, kako ljudstvo v tem prehiteva politično elito. Politična avtohipnoza ima srhljive razsežnosti, ki so po potrebi psihično nabite še z ideološko drogo iz druge svetovne vojne. V tem imenu so se v Sloveniji zgodile največje kraje družbenega premoženja.
Toda po drugi plati je tudi presenetljivo, koliko časa je vzelo, da so ljudje sami spoznali samoprevaro politikov, ki je bila očitno del njihove lastne samoprevare. Čas več ne dopušča velikih napak, in ker sta politična in družbena pobuda v napačnih rokah, se bo nekdo zelo verjetno poskušal artikulirati, se predstaviti volivcem in se prebiti do mehanizmov države.
Tako bomo, kot že tolikokrat doslej, spet postavljeni pred novo alternativo. V čem bi lahko bila razlika med »novimi« in »starimi«? V čem bi celo zdajšnja vlada lahko presekala gordijski vozel politične korupcije? Zgolj v dosledni privrženosti dogovorjenim pravilom igre.
