Pridigar in zmaj

Zmaga Donalda Trumpa na republikanski strani in Bernia Sandersa na demokratski v New Hampshireu ne bi smela biti presenečenje, saj sta tedne vodila v anketah. Toda kljub temu je prevratniški duh ameriških volivcev v torek poparil vodstvi obeh strank, ki eno bolj, drugo nekoliko manj javno stavita na tradicionalne kandidate, bolj v soglasju z okusom politične smetane. Nenazadnje prvi pred štirimi leti sploh ni bil republikanec, drugi se v biografiji ponaša, da je kongresnik z najdaljšim stažem neodvisnega.

Novinarji smo poleti, ko sta nekdanji floridski guverner Jeb Bush in še bolj nekdanja zunanja ministrica Hillary Clinton veljala za jasna predsedniška izbranca strank, sanjarili o novembrskem spopadu med Trumpom in Sandersom. Prva sta utelešenje brezbarvne in brezkrvne strankarske politike, skrbno pristrižena grmička dolgoletnega političnega vrtnarjenja. Druga dvojica jezdi na valu gromozanskega nezadovoljstva ameriškega delavskega razreda, ki se je kuhal leta in leta. Le da Trump razpihuje največje strahove in predsodke, Sanders obljublja revolucijo. A ko se sanje uresničujejo, ameriške medije obhaja groza, da jih čaka izbira med kripto fašistom in demokratičnim socialistom.

Analitiki površno ali še raje namenoma izenačujejo njun populizem. Toda Trump je čudežni dedek nove medijske krajine, v kateri je s pomočjo plehkosti in kratkega spomina družbenih medijev ter vse bolj histeričnih televizij možno ustvariti navidezno politično podobo, ki se spogleduje z najnižjimi vzgibi volilnega telesa. Zvezda resničnostnih šovov je pripravljen reči in narediti karkoli, da bi ugajal množici in jo hkrati izzval. Njegova kandidatura bi v drugih časih vzplamtela in izgorela v tednih, če ne dneh. Ob surovi grožnji Islamske države, pokriznem krevsanju gospodarstva, usihanju moči bele Amerike in delavskega razreda pa zanje bruha ogenj kot veliki zmaj brez bele kapuce.

Sanders je njegovo nasprotje. Godrnjavi dedek politične revolucije je bil poleti za Američane še neznanka, večina medijev ga je sprva ignorirala, nato navajala kot zanimivo opombo, v zadnjih tednih pa svarila pred njegovimi menda neuresničljivimi političnimi sanjarijami. Če je Trump odkril, da obstaja nezadovoljno občinstvo, ki ga je mogoče hraniti z jezo in strahom, je nekoliko drugačno nezadovoljno občestvo samo odkrilo politika, ki v prevelikem suknjiču, z nepočesanim gnezdom sivih las in besedami o revoluciji močno odstopa od zlikane podobe politika. In ki že trideset let neutrudno pridiga o gnitju demokracije ter gospodarskega sistema brez omejitev za preveliko moč kapitala.

Gospel po Berniju širi predvsem mlada generacija s skrhano prihodnostjo. Toda sporočilo o večji pravičnosti družbe je nalezljivo, v New Hampshireu je njegov idealizem povsem zasenčil pragmatizem Clintonove o spremembah z umerjenimi koraki. Tako kot je nalezljivo Trumpovo ponavljanje, da Amerika ni več velika, ker ji je nekdo drug vzel, kar ji pripada. Priča smo enim najbolj vznemirljivih volitev v sodobni zgodovini ZDA.