Pridih duše

Ob vsakokratni omembi izraza duševnost dobim asociacijo na dušo – pa ne na njeno osnovno pojmovanje, po katerem je ta skupek vseh psihičnih procesov, ampak jo istovetim z njeno starodavno opredelitvijo, po katerem duša predstavlja ključni, pa čeprav nematerialni del človekovega bistva. Ne morem se strinjati s povsem nefilozofskimi pogledi, po katerih naj bi koncept duše predstavljal svojevrstno odvečno metafiziko. Kako neki, če človek (lahko) tudi danes prepozna njeno prisotnost – v vsakem trenutku, v svojem početju, v lastni etiki, ki se kaže v sleherni gesti in v medsebojnih odnosih, v osebni življenjski viziji?!

S takšnim razumevanjem duše(vnosti) človek tudi laže zazna nedopustno stanje duha v sodobni družbi, ki skrbi za dušo zagotovo ni naklonjena. In ga, zaradi očitno, izkustveno in znanstveno dokazano vse bolj okrnjene človečnosti in zaradi njenih na človeštvu vse bolj vidnih posledic, tudi obsoja. Toda koliko vedno bolj brezdušno narekovanega časa in koliko vse bolj podivjanih in neobvladljivih sistemskih tokov bo še moralo preteči, preden bomo dočakali bistveno prelomnico? Ponovno, holistično narekovano rojstvo iskrenega dušebrižništva, skrbi za dobro vseh ljudi?

Podatki kažejo, da je na stari celini več kot četrtina odraslih vsaj enkrat v življenju prebolela eno od duševnih motenj. Skoraj 83 milijonov ljudi, pri katerih so iz različnih razlogov nastale tovrstne bolezenske težave, se je vsaj za nekaj časa znašlo v primežu stigmatizacije, ki se, s kaskadnim naraščanjem, zrcali na različnih ravneh: na osebni in osebnostni, na finančni, socialni pa tudi na institucionalni. Kaže se v izgubi empatij in simpatij ter v vse težavnejšem boju za obstoj. V začaranem krogu, pravzaprav, o katerem se zdi, da prinaša zelo slabo sporočilo. Kot da družba tistim, katerih zdravje je načeto, ne bi hotela dati spodbud za novo zaživetje tako duševnosti kot duše.

Pri tej temi ne gre le za glasen osebni razmislek, ampak za nedvoumne ugotovitve, na podlagi katerih evropske institucije Slovenijo opozarjajo, da kljub tovrstnim usmeritvam in zavezam še vedno ni zagotovila ustrezne deinstitucionalizacije na tem področju. Kljub zelo konkretnim sredstvom, namenjenim (ob)varovanju in spoštovanju dostojanstva obolelih, omogočanju njihovega dobrega počutja in zagotavljanju možnosti za uresničevanje njihovih potencialov, oskrba v skupnosti pri nas še vedno ni zaživela tako kot bi morala. Nasprotno, Slovenija še naprej prizadevno širi zmogljivosti tovrstnih zavodov in bolnišnic.

Toda ne duše in ne duševnosti, čeprav sta morda oboleli, ni mogoče institucionalizirati. Nevladne organizacije z dobrimi praksami že dolgo dokazujejo bistvene prednosti obravnave ljudi z motnjami v duševnem razvoju v skupnostih pred tisto v togih, rigidnih institucijah. In opozarjajo na pomen prevlade strokovnosti in srčnosti nad paternalizmom in diskriminacijo

Zdaj smo v času, ko se uresničujejo želje. Ko si uresničujemo želje. In v Sloveniji je dobrih želja veliko. Skrajni čas bi bil, da slovenstvo tudi na vzvodih, ki usmerjajo njegovo usodo, ki odločajo o življenjskem in delovnem vsakdanu vsakogar med nami, ugleda in občuti nekaj več. Pridih duše, morda. In že dolgo pogrešano prežetost z iskreno dobrimi nameni.