Pod prodajo Mercatorja bomo v slabih treh tednih potegnili črto. Ponedeljek, 30. junij, je glede na februarski aneks h kupo-prodajni pogodbi z Agrokorjem zadnji rok za sklenitev posla. Novega podaljška ni mogoče pričakovati.
Taki postopki se v urejenih družbah izvajajo v tišini, za pogajalskimi vrati. Ampak – v Sloveniji je Mercator fiktivna narodova last, nacionalna svetinja, gospodarski vlečni konj, zaradi vsega naštetega pa že skoraj desetletje torišče političnih in lobističnih interesov. Objektivno zapleten in po vrednosti zelo obsežen posel, obdan s tako folkloro, ne more upoštevati ustaljenih vzorcev. Ob valovih navrženih (dez)informacij je zato pogosto bolj kot na resen gospodarski projekt spominjal na žajfnico z neverjetnimi zapleti.
Pa vendar: ključni pogoji so določeni in znani, kupec je z veliko težavo zbral denar, pa naj bodo njegovi viri vesoljnemu občestvu všeč ali ne. (Pogojna) dovoljenja regulatorjev so na mizi, finančna sanacija Mercatorja, kakršno predvideva pogodba, je na tri četrt poti. Prvi del – po scenariju samostojnega Mercatorja – je zaključen. Uprava družbe je skupaj s 57 financerji za tako imenovani »stand alone« potrebovala poldrugo leto, saj se po obsegu in zahtevnosti meri v presežnikih. Za prestrukturiranje Mercatorjevih financ pod novim lastnikom pa je zmanjkalo časa in energije.
Pred finišem so strnili vrste tudi podalpski nasprotniki prodaje, ki jim gre na roko predvsem dejstvo, da smo sredi priprav na volitve. Vedo, da ga ni junaka s političnimi ambicijami, ki si bo drznil javno zagovarjati prodajo Mercatorja Agrokorju, če pa jo zavrača – po sindikalnih »podatkih« – kar 70 odstotkov Slovencev. V tem kontekstu lahko razumemo tudi držo ministra za gospodarstvo (minister za kmetijstvo je že ves čas dosleden in odkrit nasprotnik Agrokorja), ki se je sicer neuradno priklonil jurišnim sindikatom, znotraj vlade pa še vedno ni našel formule, kako, če že, ukrepati v zvezi z Mercatorjem. Realnega streliva nima veliko, saj so prodajalci že zdavnaj podpisali pogodbo, državni regulator trga je koncentracijo dovolil, morebitne pritiske na državne banke kot upnice združenega podjetja pa bo težko utemeljiti.
Kako torej kaže prodaji? Aneks k pogodbi določa scenarij, če finančno prestrukturiranje ni pripravljeno do konca maja. Medtem ko so imeli kupec in prodajalci možnost odstopiti od pogodbe kadar koli do konca junija, bi Agrokor lahko samo do danes odstopil od zahteve po prestrukturiranju. A mu tega ni bilo treba, ker je bil sporazum (sicer samo »stand alone«) ta teden v celoti podpisan. Izključno in absolutno pravico do presoje, ali je ustrezen, pa ima kupec; če bo v aktu videl zadovoljivo podlago za naknadno prestrukturiranje skupne družbe, bo o tem obvestil prodajalce in projekt se lahko konča. V resnici bodo zadnjo besedo rekle banke upnice.
Sporočilo o uspešnem prestrukturiranju samostojnega Mercatorja tako ni signal, da družba ne potrebuje strateškega lastnika. Nasprotno. Pokaže, da tarča ni za odmet, in odpira vrata do sklepnega dejanja.