Tiskane izdaje
Tu je trenutek resnice in streznitve. Poziv »Danes Gorenjska, jutri vsa Slovenija« je mejnik, ki z določenega vidika osamosvojitve Slovenije snema masko. Brez sence dvoma pomeni odčaranje politike in politikov, ki so v divji privatizaciji olastninili državotvorno leto 1991. Govorimo o sobotnem dogodku, o protestnem shodu proti beguncem ob hali nekdanje trgovine, ob gorenjski avtocesti med Kranjem in Šenčurjem.
Odločila so gesla, simboli in to, da sta vsaj dve stranki napovedali tovrstno protibegunsko sovraštvo za Arhimedovo točko vsake pravilne prihodnje politike v Sloveniji. Verjetno se še ne zavedamo pomembnosti dejstva, da je doslej prikrita in v različne nesporazume zavita igra postala odprta in je neprikrito stavila na moč trenutka. Ne gre več za begunce, te so določili za vstopna vrata v politični napad ter za nenadejano uporabne pri zalivanju ljudskih strahov, predsodkov, tesnobnosti, na koncu nenadzorovanega sovraštva.
Tomaž Mastnak je pravkar izdal knjigo z naslovom Liberalizem, fašizem, neoliberalizem in v njej citira Otta Koellreutterja: »Ljudstvo je instrument, na katerega mora igrati politični voditelj.« Če iz njega izvabi prave tone, »bo imel nepogrešljivo podlago za dejavnost svojega političnega voditeljstva«. Ta razmišljanja so bila vezana na vzpon nemškega nacizma, ki je naraščal po šolskih vzorcih, kakršnim smo bili priča v soboto ob avtocesti pri Kranju. Šlo je za kritiko liberalizma, kapitala, in vendar sta v zgodnjem razvoju, pravi avtor, fašizem in liberalizem hodila z roko v roki in si poiskala skupnega sovražnika – komunizem.
Ko sem ravno prebiral Mastnakovo knjigo in se poskušal odločati, ali ti argumenti stojijo ali ne, so se pojavile takele fotografije dogodka, ki ga omenjamo: velika skupina ljudi s slovenskimi zastavami, ki so razglasili sovraštvo do beguncev (nekoč Judov). Krožijo ob opusteli veletrgovini (menda Baumax), ki simbolizira kapital, ki je odšel, ko ni dosegel svojega, za seboj pa pustil praznino in brezposelnost. Gnev ljudi je obrnjen proti novim roparskim kapitalistom, vendar, ker so politiki, ki kurijo strasti pri tem roparstvu sodelovali, ljudi usmerjajo k abstraktnemu sovraštvu do komunistov, stari Hitlerjevi tarči. Odpre se možnost za razpravo domoljubnih poštenjakov, kaj je manjše zlo: nacizem ali komunizem? Kako je že šlo v drugi svetovni vojni?
In potem je sledil šok, plakat z domobransko glavo, uperjenim prstom in pozivom: Tudi ti si odgovoren za usodo slovenskega naroda! Kdor ne sodeluje v protikomunistični borbi, izdaja svoj narod!
Tole postaja strašljivo. Avtor teh vrstic se je vzpostavljal na antikomunizmu, toda na kritiki tega, kar je ta res počel, in ne na pritrjevanju fašizmu, ki danes prerašča v čisto razločen slovenski nacizem. Begunci so ljudje, in če jih hočejo odstraniti iz humanističnega obzorja, bodo morali odstraniti vse nas, ki jih branimo pred humanističnim iztrebljenjem za potrebe patološko motivirane politike. Prihaja čas, ki se ga bomo nekoč sramovali.
