Tiskane izdaje
Pobožne želje
Z novimi predlogi naj bi, to je tako rekoč pobožna želja, posodobili evropska pravila o avtorskih pravicah na enotnem digitalnem trgu, odpravili sedanjo pravno negotovost glede dejanj, ki so dovoljena na podlagi obstoječih izjem od avtorskih pravic, oziroma z njimi pripomogli k poštenemu, učinkovitemu in kompetitivnemu evropskemu gospodarstvu, temelječem na upoštevanju avtorskih pravic. Prvi odzivi na predlagani paket so bili precej kritični, češ da poskuša komisija izpolniti pričakovanja preveč vpletenih hkrati, zato ciljev ne bo mogla uresničiti. Robustnejša avtorskopravna pravila naj bi, kot pravi bruseljska dikcija, povečala evropsko kulturno raznolikost, zagotovila, da bo uporabnikom dosegljivih več spletnih vsebin in hkrati glasbenikom, založnikom in televizijskim producentom, torej tako imenovanim kreativnim industrijam omogočila zanesljivejši zaslužek na spletu. Nova pravila naj bi, kot je zatrdil komisar za digitalno gospodarstvo in družbo Günther H. Oettinger, kar zadeva avtorske pravice zagotovila stimulativno, do investiranja prijazno okolje. Predsednik Mednarodne konfederacije društev avtorjev in skladateljev CISAC Jean-Michel Jarre je napovedane spremembe pohvalil, češ da je evropska komisija prisluhnila zboru glasov, ki so klicali po podpori pri razrešitvi sedanjega nepoštenega položaja na digitalnem trgu, na katerem velike korporacije služijo na račun avtorskih del, ne da bi njihove avtorje ustrezno poplačale: »Odgovornost evropskih institucij je ob bogastvu talentov zaščititi kreativno skupnost in zagotoviti prihodnost novim generacijam ustvarjalcev.«
Več ali manj vohljanja
Izpolniti pričakovanja vseh hkrati, uporabnikov spleta, ustvarjalcev in lastnikov avtorski pravic, dodajajo kritiki, je nemogoče, sedanjo zakonodajo o avtorskih pravicah, ki jo sestavlja več kot deset direktiv, med njimi direktiva o informacijski družbi, softverska direktiva, direktiva o bazah podatkov itd., bi bilo treba prenoviti drugače. V komisiji se tega zavedajo, ob lanski predstavitvi strategije o enotnem digitalnem trgu so spremembe napovedali, nekaj so jih do zdaj že predstavili, sedanje predloge pa so nekateri skoraj raztrgali.
Eden od njih bi avtorjem in glasbenim založnikom, na primer, omogočil zahtevati več od spletnih naslovov, kakršna je spletna stran za izmenjavo videoposnetkov youtube, od spletnih podjetij, ki uporabnikom omogočajo nalaganje videomateriala, pa proaktivno iskanje avtorsko zaščitenih vsebin in ne več, tako kot je zdaj, zgolj čakanja na prijave lastnikov pravic, da se piratska dela umaknejo s spleta. Do zdaj je bilo drugače, youtube ali soundcloud nista bila odgovorna za vsebine, ki so jih na splet nalagali uporabniki, in jima vsebin ni bilo treba tako strogo nadzorovati. V Bruslju so še pred objavo predlogov zanikali, da bi hoteli dosedanjo prakso spremeniti, zdaj pa predlog prinaša ravno zahtevo po tehnologijah za učinkovito prepoznavanje vsebin.
Nekdo se je v razpravi o tem vprašal, ali ne bodo nova pravila, ki ne predvidevajo izjem za neprofitne organizacije, na primer, pomenila uničenja vseh spletnih strani ustanove wikimedia, nezmožne učinkovito nadzorovati in filtrirati izjemnih količin materiala, ki lahko ali pa tudi ne vsebuje avtorsko zaščitene vsebine. Prosta enciklopedija Wikipedija, ki je šesti najbolj obiskani spletni naslov, tega vsekakor ne bi zmogla zagotoviti. Google, na primer, je za razvoj tehnologije Content ID za youtube, ki identificira ilegalno naložene posnetke, porabil več kot šestdeset milijonov dolarjev. Poleg tega je dodatna težava po mnenju nekaterih komentatorjev še to, da programi oziroma algoritmi, ki iščejo kršitve avtorskih pravic, ne znajo ločevati med parodiranjem ali pošteno rabo, »fair use«, zato bi bil ogrožen tudi objavljeni material, ki ni avtorsko zaščiten. Na tej točki se strinjajo oboji, mali in veliki, predstavnica podjetja Google Caroline Atkinson je opozorila, da bi predlagane spremembe hudo obremenile vsa spletna podjetja: »Predlog komisije govori o tem, da bi morala spletna podjetja filtrirati besedila, videoposnetke in fotografije. Ta zahteva bi splet spremenila v prostor, kjer bi o objavi vsakega dela najprej odločali pravniki.« Nekdo drug je pripomnil, da bi tak predlog, če bi bil sprejet, splet spremenil v lovišče, po katerem bi vohljala od lastnikov avtorskih pravic plačana zasebna podjetja.
Vzemi ali pusti
Ker so v Bruslju ugotovili, da so težave tudi pri digitalni uporabi vsebin medijskih hiš, ki izdajajo tiskane medije (na področju filma in fonogramov je to že zdavnaj rešeno), so se v modernizaciji zakonodaje o avtorskih pravicah odločili za uvedbo sorodne pravice. Ta naj bi klasičnim medijem v času storitve google news, ki z algoritmi izbira novice z različnih področij in iz nepreštevnega števila medijev, prinesla pravično poplačilo oziroma delež nadomestila. Kritiki sicer pravijo, da predlog, ki predvideva, da bi mediji finančno obremenili iskalnike, ki »pobirajo« dele zaščitenih del, in da bi to veljalo še dvajset let po objavi, z »davkom na povezave« ne razume digitalne dobe. Podatki komisije pravijo, da 42 odstotkov spletnega trga novic s svojimi stranmi obvladujejo časopisi in časniki, družbeni mediji so si vzeli 22 odstotkov, iskalniki 21, tako imenovani news/content aggregators (pri nas contentexchange.me, ki pa deluje drugače, saj zahteva registracijo članstva) pa 14 odstotkov, a ti zadnji vsaj manjšim medijem prinašajo spletni promet, sicer sploh ne bi bili opazni na spletu. Zamisel je bila preizkušena v Nemčiji in Španiji, kjer so veliki časopisni založniki zahtevali, da google news plača za odlomke njihovih tekstov, a se ni izšlo, v Nemčiji so založniki v strahu pred prevelikim padcem obiskanosti njihovih strani popustili, v Španiji se je Google odločil umakniti s tega bojišča.
***
Prispevek je mnenje avtorja
