Prilika dela tatu

Občina Štore ima smolo. Prejšnje vodstvo jo je s poroštvi tako zadolžilo, da so bili njeni računi skoraj tri leta blokirani, odplačati morajo še milijon evrov. Sedanje vodstvo jo je še dodatno zadolžilo, da bi kupilo planinski dom, ki je iz prve dolžniške zgodbe. Dom je bil namreč v stečajni masi podjetja, ki je občino spravilo na kolena.

Župan Miran Jurkošek je bil toliko pošten, da je po pravici povedal, da ministrstva za finance niso zaprosili za soglasje k novemu zadolževanju, ker so vedeli, da ga ne bo dovolilo. Časi so taki, da banke ne dajejo posojil več na lepe oči, z imenom pa si Štore po prejšnjem dolžniškem debaklu tako ali tako ne bi mogle kaj prida pomagati. Pa so občinarji staknili glave in se z blagoslovom občinskih svetnikov zadolžili pri zasebnem podjetju ljubitelja in dolgoletnega podpornika nogometa. Ministrstvo za finance je dvignilo glas in občino pozvalo, naj uredi položaj, ker so posojilne pogodbe ne le nezakonite, ampak zaradi oderuških obresti tudi škodljive, vendar se nič še ni zgodilo, tudi KPK zadevo še obravnava.

Ko bi človek pričakoval, da nas Štorovčani ne morejo več presenetiti s svojimi odločitvami, izberejo najemnika doma. Študenta, brez izkušenj v gostinstvu, njegovo podjetje je staro štiri mesece, lastnik je šele tri mesece. In podjetje je imelo že ob ustanovitvi dolg. V bran občinskim svetnikom, ki so se odločili za tega najemnika, lahko rečemo, da so izbrali ponudnika, ki je obljubil višjo najemnino. Študentova mama, edini preostali ponudnik, je bila namreč za 300 evrov prekratka.

Da je zgodba še bolj bizarna, je občina manj kot pol leta po nakupu že pripravljena dom prodati, če bi se pojavil primeren ponudnik. Kdo je to, ne vemo, vemo pa, kdo ne sme biti. Ampak menda se nima lastnik podjetja v stečaju, ki je dom postavilo, nikakršnega namena vračati na Svetino. V Štorah temu očitno ne verjamejo, saj ima občina pri teh domskih aktivnostih v kraju veliko podporo.

Štorska zgodba bi lahko bila prav zabavno branje, če ne bi bila tako pravno in moralno žalostna. Štorovčane lahko razumemo, da jih je bilo strah, da bi jih z vrha hriba gledal tisti, ki ga smatrajo za utelešenje svojih težav. Zdaj ko so dom kupili, priznati moramo, da po zelo ugodni ceni, je pa treba z njim nekaj narediti. Ampak očitno vsi te naložbe le niso videli kot priložnost zase in seveda za kraj, tako razen »družinske« naveze ni bilo nikogar, ki bi ga najem doma zanimal.

Kaj bo mladi mož storil z domom, ni tako pomembno. Lahko mu zaželimo le veliko sreče in se povabimo na planinski čaj. Pomembno je, kaj ta štorska zgodba sporoča. Čeprav zakonodaja prepoveduje tako zadolževanje občin, so se v Štorah zanj odločili. Zakaj? Ker se lahko. Ker nihče v zakonodajnem telesu ni pomislil, da občine ne bi upoštevale jasno zapisanih pravil, in ni predvidel kazni. Do danes so to izkoristile tri občine, poleg Štor še Gornji Petrovci in Komenda. V bistvu imamo še srečo, da ali so v drugih 209 slovenskih občinah bolj pošteni ali pa da ne vedo, da se kljub prepovedi marsikaj da.