Privatizacijski fantom

Kaj se skriva za fantomsko skovanko nadzorovana oziroma strateško premišljena privatizacija, ki se že vse od avgusta skriva v besedilu koalicijske pogodbe bodoče oblasti, je tudi tik pred imenovanjem nove vlade še vedno neznanka. Iz podpisanega omenjenega medstrankarskega dogovora lahko razberemo le, da je treba privatizacijo nadaljevati, a da bodo presojali vsako podjetje posebej. V državni lasti naj bi gotovo ostala infrastruktura.

Takšen zelo splošen zapis pravzaprav niti ne bi potreboval hitrega in jasnega pojasnila, kaj konkretno mislijo s tem, če Slovenija ne bi bila v drugem valu privatizacije in če država ne bi imela odprtih kar osem prodajnih postopkov, v katere so vpeti mednarodni svetovalci, mednarodni vlagatelji, milijonski stroški in sama podjetja, prodajo katerih smo navsezadnje, da bi se izognili trojki, obljubili Bruslju. Ker vlada konkretnih usmeritev glede obstoječih prodaj ni dala, se državni prodajalci in morebitni kupci že več mesecev lovijo na spolzkem terenu negotovosti, kaj bo storila nova oblast.

Ta bojazen ni iz trte izvita. Iz vrst bodoče koalicije spet prihajajo že pred časom zavrnjene ideje o razkosanju Telekoma Slovenije na dva dela – na infrastrukturo in storitveni del podjetja. Zagovorniki te ideje delitev utemeljujejo s strateškostjo telekomunikacijske avtoceste, ki da bi se je tako polastili tujci, a v resnici je cilj te pobude ustaviti aktualno prodajo Telekoma in ga obdržati v državnem objemu, da se bodo iz njega lahko še naprej napajale določene interesne skupine. Takšne namere niso ostale brez učinka: čeprav je prodaja najdražjega kamna na privatizacijski ogrlici že zakorakala v drugo fazo, je Slovenski državni holding (SDH) postopek ustavil, dokler se do njega ne bo opredelila nova vlada.

Pri tem se postavlja vprašanje, zakaj je vodstvo SDH podleglo takšnim političnim signalom, glede na to, da je pri prodajah samostojno in neodvisno od vlade? Zanj so namreč zavezujoči sklepi državnega zbora, ki je aktualen privatizacijski program 15 družb tudi potrdil. Kot kaže, nočejo po nepotrebnem za nos vleči zainteresiranih kupcev, če bo nova oblast morda res pritisnila na zavoro, po drugi strani pa nočejo nasprotovati volji svoje bodoče skupščine – vlade.

Aktualni privatizacijski vozni red je bil nedvomno narejen precej ad hoc in pod pritiskom bruseljskih zahtev. A strategije upravljanja in s tem tudi premišljenega načrta prodaj ni uspelo sprejeti nobeni koaliciji od Pahorjeve vlade, ko se je o tem sploh začelo javno govoriti. In na to sta pomembno vplivali tudi stranki SD in Desus, ki zdaj poleg Združene levice najbolj problematizirata privatizacijski seznam, za katerega sta mimogrede sami glasovali. Prvak Desusa se bo kot v preteklosti glede tega najbrž spet omehčal, če bodo na tnalu spet pravice upokojencev.

Strategijo upravljanja, ki bi preprečila takšne zamrzovalno-odmrzovalne akcije, zdaj obljublja mandatar Miro Cerar. Priprava same strategije ne bo velika umetnost, saj ta že čaka v predalu odhajajočega finančnega ministra. Veliko težje bo o njej doseči politično soglasje.