Nekateri zgledi bi morali vleči, pa slovenskim menedžerjem to nikakor ne potegne. Če preskočimo državne monopoliste, na primer čedalje uspešnejši energetski holding, bi se morali slovenski direktorji bolj zgledovati po tistih podjetjih v večinski lasti zasebnega kapitala, ki tudi v kriznih časih rastejo. Recimo Krka in Gorenje ter ob njiju številna manjša.
Kaj takšna podjetja ločuje od drugih, ki krčijo obseg poslovanja, zmanjšujejo prihodke, stroške in število zaposlenih, s čimer počasi ne le ugašajo sama sebe, ampak tudi vse manj prispevajo v državni proračun, pokojninsko in zdravstveno blagajno?
Uspešni se od njih razlikujejo po tem, da se ob krčenju stroškov enako zavzeto ukvarjajo tudi z iskanjem novih trgov, njim prilagojenih novih izdelkov in s hitrejšim pretokom kapitala. Najbolj pa uspešne od neuspešnih loči skrb za ohranjanje delovnih mest in zaposlenosti, skrb za duše v lasti podjetja torej. Tudi vsak zaposleni, najsi se ponaša z doktoratom ali je le priučena delovna sila, je kapital podjetja. Že res, da ga v dvostavnih bilancah po nekakšnem računovodskem čudaštvu ni mogoče ovrednotiti v denarju, tam se prej znajdejo ocene vrednosti blagovnih znamk... Toda vsak odpuščeni, vsako ukinjeno delovno mesto, vsak delavec posebej pomeni tudi izgubo kapitala gospodarske družbe. Ta je v delavca investirala že s časom, ki ga je prebil pri določenem opravilu, kar pomeni, da ga obvlada bolj in bolje od študentov z napotnicami.
Obnovimo nekaj osnov ekonomike podjetja. Najprej, da z minimalnimi sredstvi ni mogoče dosegati maksimalnega učinka. Zatem, da so ekonomisti šolani kot pesimisti, ki bolje od uspešnosti prepoznavajo neučinkovitost. Prepričani so, na primer, da povečanje minimalne plače poveča brezposelnost, da so dobro plačani delavci nepotreben strošek in podobne neumnosti. Osnovni cilj podjetja je preživeti v sovražnem okolju, torej na trgu, poenostavljeno pa imajo podjetja en sam cilj – maksimiranje dobička.
To je mogoče razumeti tudi tako, da je vsako krčenje poslovanja manj posledica nujnega odzivanja na gospodarske okoliščine in bolj izraz nesposobnosti menedžerjev. Vsak prevzem je sovražen že po definiciji smisla in obstoja podjetja v okolju konkurentov na trgu.
Tako bi morali dojemati tudi ta čas aktualne odprte zgodbe z negotovim izidom o prevzemanju Pivovarne Laško in prodajanju Mercatorja, Dela in Večera, če omenimo samo nekatere. Lastniki, ki se bodo ta mesec sestajali na nadzornih svetih in skupščinah, bi se morali zavedati, da je okoli 25.000 delovnih mest v omenjenih družbah kapital, ki sicer v bilancah njihovih družb ni ovrednoten v evrih. Vendar ne gre samo za število delovnih v Mercatorju (denimo z garancijami za ohranitev delovnih mest, ki jih od Agrokorja zahteva Mercator). Tudi če bodo po morebitnih prevzemih vsi delavci obdržali službo, so zdaj na pogajalski mizi njihove duše. Prodanim dušam pa se niti ne sanja, da prodajajo predvsem delavce – kapital, ki je vreden precej več od drobiža, ki ga bodo dobili za svoja podjetja. Vsak prevzem
je sovražen
že po definiciji
smisla in obstoja podjetja.
Foto: Aleš Černivec/Delo