Tako imenovani zeleni val je v glavnem mestu fikcija. Če voznik pošteno pritisne na plin in prevozi nekaj rumenih in tudi rdečih luči, potem si ga morda »ustvari« sam, drugače pa je zamisel, da bi se po Celovški, Dunajski ali Tržaški blagodejno prepeljal v neprekinjenem zelenem valu, utopija. Utopija z brado. O tako imenovanem teoretičnem zelenem valu se je namreč pisalo že pred tridesetimi leti.
Mestni upravljavci semaforjev znajo sicer razviti številne zemljevide, debelo prepredene s teoretičnimi »zelenimi« območji, o katerih pa vozniki dobro vedo, da so še kako presekana z rdečimi lučmi. Posledici sta jeza in tudi onesnaženost. Pogosto omenjani delci PM10 pač ne nastajajo zaradi preveč zaužitega fižola, ampak zaradi avtomobilov, ki se jih v glavno mesto vsak dan zgrne več kot 100.000. Pa ju ne bi smelo biti, jeze in onesnaženosti. Oziroma ne bi bilo treba, da sta.
Zamisel o Mariborčanu, ki z isto vozovnico vstopi na mariborski mestni avtobus, nato sede na vlak in v glavnem mestu na avtobus, ima podobno brado kot izmuzljivi zeleni val. Plemenita (za)misel o enotni vozovnici je zapisana tudi v strategiji razvoja Slovenije in Godot javnega prometa, glede na napovedi, pride že čez slabi dve leti. Čeprav ga čakamo že desetletja.
Pa sta integrirani javni potniški promet in zeleni val le drobca vsesplošne strategije (oziroma njene odsotnosti), ki vključuje glavno mesto in vso državo. Prometna politika Ljubljane je tesno povezana s prometno politiko Maribora, Kočevja, Postojne in Kranja. Vsaj če se malo odmaknemo od pogleda na eno samo občino, eno samo mesto.
Nekaj podobnega počno v Ljubljanskem potniškem prometu, kjer agresivno širijo svoje proge v sosednje občine. Kakor zatrjujejo poznavalci, jim roko ponujajo predvsem občine, ki takšna podaljšanja sofinancirajo, država pa – nič. Nekako tako kot minister Gregor, ki v Martinu Krpanu po koncu zgodbe z Brdavsom ni imel kaj navreči. Mistično zaviti v strategije integracije in enotne vozovnice molčijo tudi predstavniki državne strukture, pristojne za njeno uvedbo. Z zelenim valom bi bila lahko po letih vrstnika – tudi o tej vozovnici se govori že desetletja.
Toda birokrati imajo vedno pripravljen izgovor. Če ni potres, je poplava, če ni poplava, je suša, če ni suša, je toča... Vsaj, kadar se jim zazdi, da morajo odgovoriti na kakšno kritiko. Globoko pogreznjeni v (ergonomski) stol uživajo redno plačo, vse pripadajoče pravice in letne nagrade. Tisti, ki jih plačujemo, pa lahko o tem le globoko razmišljamo med večnim čakanjem na zeleno luč.
Fotografija je simbolična Foto: Mavricij Pivk