Prosim vas, minister!

»Zdi se mi grozljivo, da država jemlje denar teatru. Zdi se mi sramotno, da nas želi napraviti za to, da bomo samo še birokrati in da bomo ustrezali samo nekim pavšalnim, načelnim zahtevam, da bomo odlični in tako dalje. Odlični smo lahko pač samo s suportom.« Tako je občinstvo med letošnjo podelitvijo nagrad Borštnikovega srečanja z odra nagovoril eden izmed nagrajencev, režiser Jernej Lorenci. In nadaljeval: »Še bolj sramotno, že vulgarno, pa se mi zdi, da kompletni off sceni, sceni, ki ni del institucij, jemlje tako rekoč vse. /.../ To je klic v sili, ena prošnja za pomoč! Zato prosim, gospod minister, moj profesor, Tone Peršak, in vsi ostali, dajte, prosim vas ...«

Medtem ko je delež državnega proračuna za kulturo leta 2010 znašal 2,1 odstotka (191 milijonov evrov), lani pa le še 1,6 odstotka (159 milijonov), je znašal delež financiranja javnih zavodov na področju scenske dejavnosti leta 2010 16,4 odstotka (31,5 milijona), lani pa 17,7 odstotka (28 milijonov) kulturnega proračuna. V tem obdobju so se denimo filmu, kjer lahko redno zaposlene preštejemo na prste, sredstva zmanjšala skoraj za polovico. Država ni zaprla nobenega gledališča, število zaposlenih se ni zmanjšalo. Honorarji za gledališke režije niso bistveno nižji ali sploh ne od tistih za režijo celovečernih filmov, pa vsaj tri do štirikrat višji od honorarjev za, denimo, literarno delo. Tudi pogoji dela v gledališču so kakovostnejši od razmer, v katerem deluje domača filmska (in še kakšna) produkcija, za katero gre letno manj sredstev kot za, spet denimo, plače zaposlenih v ljubljanski Drami. Če torej rečemo, da je gledališče kriza sicer prizadela, a bistveno manj kot nekatere druge kulturne dejavnosti, ne rečemo nič blasfemičnega.

Država v celoti financira tri nacionalna gledališča, večinsko sofinancira pet gledališč, ki so jih ustanovile občine in delno sofinancira še štiri takšna gledališča (brez tržaškega). Občine so lani zanje prispevale približno tri milijone in pol evrov. V gledališčih, vključno z mariborsko opero in baletom, ki jo na ministrstvu proračunsko štejejo h gledališču, a brez ljubljanske opere in baleta, ki je ne, je bilo zaposlenih 821 ustvarjalcev in drugih profilov. Med njimi tudi režiserji, ki v gledališču, kjer prejemajo plačo, niso zrežirali nobene predstave v sezoni. So jo pa drugod in za to prejeli honorar. To so osnovna dejstva, ki jih naš trenutno najuspešnejši režiser, sicer tudi profesor na akademiji, doživlja kot grozljiva.

Bistveno lažje pa se je strinjati z njegovim ogorčenjem pri deležu sredstev, ki jih država namenja nevladnemu uprizoritvenemu sektorju. Ta so od leta 2010 padla z 2,2 na 1,5 milijona evrov. Če so se torej v tem obdobju državna sredstva za kulturo znižala za 17 odstotkov, sredstva za gledališke javne zavode za 11, so se za nevladni uprizoritveni sektor kar za tretjino. In tu smo pri srži problema.

Ker mora država tudi v času krize poskrbeti za svoje zakonske obveznosti, torej za plače zaposlenih v javnih zavodih, to rešuje tako, da jemlje tam, kjer teh obveznosti nima. Tudi zato je institucionalno gledališče v krizi neprimerno bolj zavarovano od večine drugih področij kulture. Te varnosti si ne bo pustilo vzeti kar tako. Bo pa zato včasih z nekaj slabe vesti reklo kakšno ogorčeno besedo za tiste, ki je nimajo.