Mimi Podkrižnik, zunanja politika
Predvolilna napetost v Franciji se pospešeno stopnjuje in navijaško pljuska tudi iz medijev, toda, po premieru Françoisu Fillonu, se ne kaže slepiti: odločili bodo zadnji tedni, če ne celo dnevi.
Čeprav raziskave javnega mnenja za prvi krog 22. aprila že več mesecev napovedujejo vrstni red: socialist Hollande, desnosredinski Sarkozy, skrajna desničarka Le Penova, sredinski Bayrou, skrajno levi Mélenchon in drugi, ni zanemarljivo, da se razkorak med vodilnima politikoma ves čas prožno krči in razteguje. Po zadnji anketi inštituta CSA utegne Hollanda od Sarkozyja v prvem krogu ločiti samo pičel odstotek razlike: volivce naj bi prepričala v razmerju 28 odstotkov proti 27 odstotkom. Drugi krog se resda napoveduje kot prepričljivejša zgodba, saj se zdržema obrača krepko v prid levosredinskemu politiku, toda - je njegov triumf že samoumeven?
Medtem ko se Hollande predvolilno osredotoča na »prave vrednote republike: svobodo, enakost, bratstvo in laičnost«, Sarkozy, ki se je uradno komaj spustil v tekmo za ponoven mandat, stavi na »delo, odgovornost, avtoriteto«. Ti da so v krizi ključni, prav kriza (ekonomska, finančna, socialna) pa je beseda, ki povzema njegova predsedniška leta in bo usodna tudi za (politično) prihodnost. Morda ga bo pokopala: pod Sarkozyjem, reševalcem evra, se je vojska brezposelnih povečala za debel milijon, dolg države se je povečal za 600 milijard evrov na vrtoglavih 1700 milijard, Francija je izgubila najvišjo bonitetno oceno, kupna moč peša, rasti ni ... Ali pa ga bo še enkrat ustoličila: če mu bodo Francozi verjeli, da jih je, kakor je pred desettisočglavo množico privržencev poudaril v Marseillu, obvaroval najhujšega, katastrofe. »Zaščitil« jih je pred »usodo tako grških delavcev in portugalskih uradnikov kakor italijanskih upokojencev in španskih brezposelnih«. Zdaj jih le »prosi«, naj mu »pomagajo«, da bi mu »uspelo, za Francijo«, za sidrišča njene identitete.
Državljane, ki vse bolj pesimistično zrejo v prihodnost, zato znova vabi na znano pot konservativnega populizma. Politik, ki ga imajo neredki za »predsednika bogatih«, smelo obljublja, da bo podpiral malega Francoza in ga varoval pred elitami, enako kakor pred nepovabljenim tujim. Pod njegovo taktirko se bodo, med drugim, postavljali po robu evtanaziji ter istospolnim porokam in posvojitvam, z referendumom pa ne bodo iskali samo odgovorov na najbolj kočljiva vprašanja brezposelnosti (izplačilo podpore je eno takih), ampak bodo poskušali najti še izhod s političnih brezpotij imigracije.
Raziskave postavljajo vseskozi na tretje mesto skrajno desničarsko Marine Le Pen. Voditeljico, ki ji za zdaj še ni uspelo zbrati potrebnih petsto podpisov političnih »izvoljencev« (ti omogočajo nastop na predsedniških volitvah), podpira od 15 do 20 odstotkov volivcev. Za Sarkozyja, ki trka na domoljubna čustva, bi se utegnili (v drugem krogu) ob Bayroujevi sredini pokazati za dragocen zeljnik. Kljub absurdu, da se Le Penova zavzema za opustitev evra.