Prosti pad

Kako tipično. Na koncu bo spet šlo samo za status in plačo.

Objavljeno
23. februar 2017 21.06
Goran Klemenčič, minister za pravosodje v Ljubljani, 17. marca 2015
Majda Vukelić
Majda Vukelić
Novembra 2015 je minister Goran Klemenčič naznanil, da prihaja leto reform v pravosodju. Ker po letu dni ve, kot je dejal, kje kdo stoji, za kaj se zavzema in da nihče ni brez napak. Niti ko govorimo o sistemu niti ko govorimo o ljudeh. In povsem jasno je dal vedeti, da bo prvi sistem, ki bo »padel«, državno pravobranilstvo. Dobro leto dni kasneje nihče ne zna napovedati, kako trd bo padec.

Od prvotnih ministrovih načrtov, kakšna naj bo nova podoba pravobranilstva, sicer ni ostalo prav veliko. Pa še to, kar je ostalo, se lahko zbanalizira le na vprašanje, kakšen status bodo v prihodnje imeli pravobranilci, po novem državni odvetniki – ali bodo obdržali funkcionarskega ali bodo imeli »zgolj« uslužbenskega. Drži, da status narekuje tudi vsebino dela, ampak za zdaj ni videti, da bi to koga posebej vznemirjalo.

Ko je Klemenčič predstavil svoje načrte, so bili več kot reformni. Pravobranilstvo naj bi izgubilo samostojni status in postalo služba znotraj pravosodnega ministrstva. S tem tudi pod njegovim nadzorom. In ko postaneš del tega sistema, je tudi jasno, čigavim navodilom slediš, v čigavem interesu delaš. Oboje je lahko povsem legitimen cilj, negotovo je le, ali s tem instituciji, ki je zavezana predvsem varovanju javnega interesa in pravnega reda, ne spodnašaš tal pod nogami. Da jo spreminjaš v nekaj, kar ni njeno temeljno poslanstvo. In morebitni odmik od tega poslanstva, kot je videti, zdaj ne bega samo opozicije, ampak tudi koalicijo.

Čeprav so zamisli ministra v letu in pol izgubile precej ostrine, so bila njegova opozorila, da v tej instituciji ni vse tako, kot bi moralo biti, povsem utemeljena. Primer ormoške tovarne sladkorja je samo izbil sodu dno. Klemenčič je tako prepričan, da ker smo kot država izpostavljeni sporom, ki so težki dve milijardi evrov, moramo pri odvetniku države, kar pravobranilstvo je, nekaj spremeniti.

Toda to skrb je očitno želel preliti v zakon na takšen način, ki niti dela stroke niti dela politike ne prepriča, da je pravi. In tako se vse bolj zdi, da se bomo tudi pri pravobranilstvu v prihodnje zavrteli v krogu, tako tipičnem za naše okolje. Ne bomo se spraševali, kaj v sistemu res ni dobro in kaj bi lahko popravili, ampak koliko v novi ureditvi, če bo potrjena, kdo finančno pridobi in kdo izgubi.

Funkcionarski status, ki ga ima zdaj 60 pravobranilcev, brez dvoma pomeni določene privilegije, uslužbenski pa jih nekoliko oklesti. Toda na pravobranilstvu so že izračunali, da bistvenih finančnih prihrankov, če gre vladi za denar, zaradi možnega izplačila uslužbenskih dodatkov sploh ne bo.

Ampak v resnici res ne bi smelo iti samo za to. Če država svojim odvetnikom zaupa, da delajo v njenem imenu in ti zato tudi povsem upravičeno pričakujejo, da jim ne bo skakala v hrbet, potem je tudi pričakovanje države, da bodo njeni bodoči odvetniki svoje delo opravljali odgovorno, povsem upravičena.