Prostor za enega

Ta teden je ugasnila tretja največja komercialna televizijska postaja v Sloveniji. Sporočilo njenih – tujih – lastnikov je bilo zelo jasno: umikamo se zaradi nekonkurenčnosti in neodzivnosti državnih organov ter zato, ker si ne moremo odrezati oglaševalskega kolača, ki nam pripada. Ob približno istem času se je za odhod iz Slovenije odločilo še eno tuje podjetje – tisto, ki je upravljalo omrežje, v katerem je gostovala TV3. Iz podobnih razlogov.

Slovenija je leta 2010 prešla z analognega na digitalni televizijski signal. Za te potrebe je bilo zgrajeno javno omrežje, ki mu pravimo multipleks A; namenjeno naj bi bilo le javnim televizijskim programom in programom s statusom posebnega pomena. Vsi drugi programi, komercialni, naj bi uporabljali drugo omrežje, ki mu pravimo multipleks B. A ker na začetku še ni bilo vzpostavljeno, se je našla začasna rešitev. In so vsi skupaj pristali na javnem omrežju.

Vmes je nato na razpisu izbrano norveško podjetje postavilo še komercialno omrežje, a ker ni bilo ustrezne zakonske podlage, so zadeve ostale takšne, kot so bile v času gledanja skozi prste. Javni televiziji je to ustrezalo, saj ji je prinašalo dodaten vir komercialnih prihodkov, komercialki pa očitno tudi – zagotovo zaradi nižjih cen, kot so jih ponujali tujci. Na ta način in ob že znani oglaševalski anomaliji slovenskega medijskega trga je precej logično, da se račun za šibkejše v tej zgodbi ni izšel. Ti so v Sloveniji žrtev lobistično močnejših domačih igralcev na medijskem trgu ter igre, v kateri sta nacionalna in komercialna televizija zaveznici.

Zato se sprašujemo, ali smo v sredo, kakor je dejal minister Žiga Turk, s predlogom zakonodajnih sprememb tujim podjetjem res sporočili, da smo država, v katero je smiselno investirati? Ali smo samo zagrenili življenje finančno shirani javni televiziji in povzročili nekaj preglavic komercialni? Koliko tujcev še zanima slovenski medijski trg, bo najbrž najprej razvidno ob prodaji nekaterih največjih časopisnih družb, po napovedih že marca Večera in aprila Dela. To, kar vlada počne, pa je le odprava anomalije, zaradi katere smo ostali brez upravljavca komercialnega omrežja, v katerem je živel tudi TV3, anomalije, ki se sploh ne bi smela zgoditi. In to je tisto, kar je zares narobe v celotni zgodbi. Da se je zgodila in se dopuščala.

Na zgornje vprašanje pa lahko le delno pritrdilno odgovorimo tudi zato, ker je bil eden izmed ključnih razlogov za slovo TV3 tudi pomanjkanje oglaševalskih prihodkov. In medijsko oglaševanje je tisto, ki je v Sloveniji dobesedno izmaličeno. V oglaševalskem kolaču je še vedno vodilni medij televizija, ki po zadnjih podatkih zavzema 68-odstotni delež in znotraj katerega očitno premočno prevladuje en sam medijski igralec.

Če bomo hoteli, da bo Slovenija konkurenčna in zares privlačna za tujce in da bo – s tujci ali brez njih – imela zdrave medije, bo treba pogledati v oči celotni skrotovičeni medijski krajini, z oglaševalsko vred. In vsaka rešitev, ki bo parcialna, ki ne bo strateška in ki ne bo vključevala vpogleda v celoten razvoj medijske pokrajine, bo lahko le prehodna – takšna, da bo prostor in možnost vsakič znova dajala le »enemu«.