Prostovoljci po sili

V kulturnih zavodih in na kulturnih prireditvah delajo tudi prostovoljci. Opravljajo zelo različna dela, od bolj nezahtevnih do takšnih, ki zahtevajo določeno znanje in izobrazbo.

Včasih so med prostovoljci prevladovali upokojenci, ki so – ob relativni socialni varnosti – presodili, da svoje moči lahko investirajo v skupno dobro. Zdaj je med prostovoljci vse več mladih. Nekateri so še študenti in jim takšno delo omogoča, da vzpostavljajo stike na področju, ki jih zanima, se družijo z vrstniki, se zabavajo ali dobijo prost vstop na prireditve, za katere delajo. Zdi se, da je zanje prostovoljno delo prvi korak k preizkušanju terena, na katerem bodo nekoč nastopili kot iskalci služb.

Povečuje pa se število tistih, ki z diplomo ali celo magisterijem v žepu volontirajo, medtem ko čakajo na prvo zaposlitev. Logika je nekako takšna: če že ne morem dobiti službe, torej plačila, s katerim bi se lahko preživljal, lahko pridobivam vsaj izkušnje, reference, priporočila za službo, ki me čaka v prihodnosti.

Takšno razmišljanje se zdi smiselno in za ljudi, ki ne morejo dobiti služb, morda način, kako nekako prebrodijo negotovo obdobje, dobijo občutek, da časa ne mečejo v stran, da se usposabljajo za nekega bodočega delodajalca. Bolj pereče vprašanje je, ali ta delodajalec v prihodnosti obstaja.

Kulturne institucije, ki mladim omogočajo – kot smo zaznali v pogovorih s številnimi prostovoljci – pridobivanje novih znanj in izkušenj v prijetnem okolju, kjer so odnosi v kolektivu navadno dobri ali pa je vsaj področje dela kreativno in ustvarjalno, novih kadrov ne morejo zaposlovati. Varčevalna vnema vzbuja dvome o tem, da jih bodo v doglednem času lahko.

Iz izjav direktoric in direktorjev kulturnih ustanov je razvidno, da pomoč potrebujejo, da pretežno humanistični in družboslovni kadri pridejo zelo prav – v nasprotju s klasično mantro, da tovrstna izobrazba ni zares uporabna ali da kot skupnost več kot toliko družboslovcev ne potrebujemo –, a jim več kot prevoz in denar za malico ne morejo ponuditi.

Problem je torej sistemski: dokler je prostovoljstvo (denimo, v pravu in še kje) pravzaprav pomenilo prvi korak k zagotovljeni službi, tega jamstva vsaj za mlade izobražence humanistično-družboslovnih usmeritev ni več. Družba jih potrebuje, a jih ne more plačati.

Prostovoljstvo velja za družbeno vrednoto, a zdi se, da se bistvo te plemenite dejavnosti izgubi, če je nekdo prisiljen opravljati prostovoljno delo zato, ker nima druge izbire. Z drugimi besedami, nič ni narobe s prostovoljstvom in tistimi, ki ga spodbujajo, problem je zgolj to, če prihodnost mladih izobražencev postane prihodnost neskončnega prisilnega volonterstva. Problem je lahko tudi tako imenovani dumping (nižanje cene dela), ki ga prostovoljno delo spodbuja.

Kakšna je prihodnost družbe, v kateri ljudje z referencami in znanjem za svoje profesionalno opravljeno delo ne morejo pričakovati plačila?