Tiskane izdaje
Od nekdaj se mi je članstvo lokalnih premožnežev v različnih dobrodelnih klubih, ki se ponavadi kitijo z enim izmed dveh svetovno uveljavljenih imen, zdelo navadno licemerstvo. Ta samozvana elita se s pregrešno dragimi avti ponavadi pripelje v najboljši hotel, ki ga premore kraj, potem pa po snobovski večerji kar tekmuje, kdo bo lokalni šoli podaril več tisočakov za nakup zvezkov. Sami svoje otroke seveda šolajo v tujini.
Davoški svetovni gospodarski forum, na katerem se v mondenem švicarskem letovišču vsako leto zbere svetovna finančna smetana, da bi s politiki, ki si to lahko privoščijo, pomodrovala o največjih problemih planeta, nehote spominja na tak klub, v katerem si svetovni bogataši vsaj enkrat na leto operejo vest. Njihovo druženje je sčasoma preraslo v ritual, ki smo se ga nekako navadili. Letos, ko je svetovna finančna kriza po vseh letih brutalnega zategovanja pasu do te mere izmozgala večino prebivalstva, da so se škarje med enim odstotkom ekstremno bogatih in vso preostalo »rajo« odprle tako na široko, da so se tega ustrašili celo najbogatejši, pa se je Davos spremenil v svojevrstno farso.
Ena izmed tem vrha je bila namreč tudi čedalje hujša neenakost svetovnega prebivalstva. Kar je približno tako, kot če bi se sredi Pariza dobila svetovna »džihadistična« elita in se do zob zastražena (pred policijo in tajnimi službami) pogovarjala o tem, kako ublažiti versko pogojeno nasilje, da se ne bi proti njim začeli obračati celo njihovi lastni verniki. Nesporno je namreč, da je za enormno kopičenje svetovnega bogastva v rokah peščice najpremožnejših kriva prav ta peščica najbogatejših, ki je prišla v Davos, ki svoje premoženje skriva po davčnih oazah, ki se izogiba plačevanju davkov, namesto da bi vlagala v vse bolj izropane zdravstvene sisteme, javno šolstvo in javno porabo, pa ob pomoči politike z davkoplačevalskimi(!) milijardami rešuje predvsem tiste svoje bančne hrame, v katerih bo tudi v prihodnje lahko oplajala premoženje.
Razmislek, da bi bilo treba to vse bolj v nebo vpijočo socialno neenakost vsaj nekoliko omiliti, bolj obdavčiti bogate, shiranemu srednjemu sloju pa vrniti vsaj nekaj izgubljenega standarda, za kar se je tik pred davoškim forumom v kongresu zavzel ameriški predsednik Barack Obama, je sicer vzpodbuden. Četudi za njim tiči strah pred novim finančnim kolapsom in še bolj opešano kupno močjo prebivalstva, ki tudi bogatim ne bo več omogočala neprenehnega bogatenja. Kadar se namreč vsega siti multimilijarderji lotijo pravičnejšega urejanja sveta, je vedno treba biti kar se da skeptičen. Kajti če bi mislili resno, bi navadnim smrtnikom komaj predstavljive milijarde družbenega bogastva že zdavnaj lahko razdelili povsem drugače.
Če bi bilo Billu Gatesu res do pravičnejšega sveta, bi svoje premoženje lahko delil 200 let. Po milijon dolarjev na dan. In takih multimilijarderjev, ki so minule tri dni v Davosu razpravljali o kruti socialni nepravičnosti (o davčnih oazah pa nič), je bilo v mondnem švicarskem letovišču toliko, da bi z eno potezo lahko odpravili svetovno lakoto, bedo in krivice, mimogrede pa tudi proračunske primanjkljaje. In še vedno bi jim ostalo dovolj.
