Proti-slovja: Generali na internetu

Je kdo morda pričakoval, da bo ameriški predsednik Obama po Snowdnovem razkritju umazanih poslov z NSA odstavil osramočenega Keitha Alexandra in na njegovo mesto imenoval civilnega šefa agencije, ki bi poskrbel za bolj demokratičen nadzor nad podivjanimi ameriškimi tajnimi službami?

Pozabite. Predsednik v tradicionalnem govoru o razmerah v državi ta teden agencije še omenil ni, tisto, kar je povedal že prej, pa je bilo zelo jasno. ZDA si tehnološke prednosti, ki jo imajo na »netu«, niti slučajno ne bodo pustile vzeti. Ker je preveč pomembna. Proti taki odločitvi ne bosta zalegla ne užaljenost zahodnih Evropejcev, ki so desetletja pohlevno živeli v senci ameriških pershingov in manevrirnih raket, ne čudenje nemške kanclerke Merklove, ki si kot hči vzhodnonemškega pastorja tako nesramnega prisluškovanja »ne zna predstavljati«, ker predobro ve, kakšna moč se skriva v tovrstnem stasijevskem početju.

Vse pripombe so bob ob steno, kajti internet je, žal, že zdavnaj postal tudi zelo učinkovito vojno sredstvo. Vojaška premoč pa je vojaška premoč. Z vedno novimi elektronskimi igračkami, ki so večino zemljanov (najbrž ne naključno) spremenile v kibernetske »džankije«, pa zdaj že postaja tudi zelo uporabno bojišče. In to sploh ne več tisto kibernetsko in visokotehnološko, o katerem je bil govor še pred časom, ampak povsem vsakdanje, konkretno in blatno, na katerem je tarča vsak posameznik.

Še nihče ni tega javno povedal tako jasno kot viceadmiral in šef poveljstva za kibernetske vojne v ameriški mornarici Michael Rogers, ki ga je Obama izbral za novega šefa NSA. Rogers je namreč v enem izmed intervjujev za Washington Post prostodušno priznal, da je medmrežje zanj »ključni element vodenja vojn v 21. stoletju«. Z drugimi besedami to pomeni, da internetnega vdiranja v intimo vsakega posameznega zemljana, ki niti slučajno ni varnostno, kaj šele defenzivno, nič več ne more ustaviti. ZDA nameravajo ob vsej megalomanski mreži, ki jo bo prevzel Rogers, do leta 2015 menda ustanoviti celo 13 novih enot za ofenzivno kibernetsko bojevanje. Snowdnovo razkritje, ki je sprožilo tak škandal, očitno že dolgo ni več edino, kaj šele najbolj pomembno ameriško početje na medmrežju. Je le stranski produkt ameriških vojaških dejavnosti, ki preraščajo v kompleksen, tudi vojaško izjemno pomemben sistem.

Si predstavljate, kako bi se končali obe minuli svetovni vojni, če bi Otto, Benz, Daimler ali Diesel v motor z notranjim izgorevanjem, ki še danes poganja večino avtomobilov, tovornjakov, a tudi tankov, bojnih ladij in letal, skrivaj vgradili čip, s katerim bi se dalo te motorje v poljubni državi ali delu sveta na daleč in z enega samega mesta v trenutku blokirati, vsi ostali motorji pa bi še vedno vozili, pluli in leteli? Še danes, čeprav gre za sto let staro tehnologijo, je jasno, kdo bi dobil vojno. Gates, Jobs, Zuckerberg ali Dorsey so skrivaj naredili točno to.

Zdaj pa nalašč pozabimo na računalnike, prisluškovanje in vso elektronsko šaro, brez katere še vžigalice ni več mogoče prižgati. Za primer vzemimo avto, ki ga z navadnim ključem brez daljinca največkrat sploh ni več mogoče odpreti, in se vprašajmo, komu je v interesu, da nas bo avto jutri sam prepoznal po elektronskem odtisu s telefona in da ga brez »pametne« aplikacije, naložene na njem (seveda z interneta), sploh ne bo več mogoče zagnati. Če se bo kakšnemu generalu od zelo daleč zahotelo, pa tudi z njo ne.