Prva ministrica za šport

Vedno je lepo v olimpijskem parku Barra ter bolj ali manj oddaljenih prizoriščih iger med gorami in plažami videti nadvse simpatično in mladostno ministrico za izobraževanje, znanost in šport, kako se polna zanosa radovedno smuka po olimpijskih prizoriščih in se skupaj z zvestim direktorjem direktorata za šport prizadeva zbrati celotno kolekcijo »selfijev« s slovenskimi olimpijci.

Ob tem se vsakič znova spozna s kakšno panogo, za katero je komaj vedela, da obstaja. Kot doktorica s sveta znanosti in izobraževanja kajpak hitro vsrka nova znanja in pravzaprav je njeno bivanje tukaj v Riu de Janeiru nekakšna izobraževalna ekskurzija na temo področja, za katerega je pristojna, a je bila doslej z njim povezana predvsem v njegovem marketinškem kontekstu.

To je prav super! Ko se bo vrnila v pisarno na Masarykovi, bo še vedno pod vtisom olimpijskega duha, obogatena z novimi spoznanji o raznolikosti in plemenitosti vrhunskega športa bo predlagala in sprejela pomembne odločitve, ki mu bodo dale nov zagon.

Seveda so njene pristojnosti omejene, denar kajpak deli vsemogočno in stiškaško ministrstvo za finance. Lahko pa bi v parlamentarno proceduro poslala predlog sprememb zakona o športu, ki bi pravičnejše porazdelil denar iz skupne malhe. Leta 2009, ko je na vrata prvič potrkala recesija in se je končalo obdobje debelih krav, je bilo za šport namenjenih triindvajset milijonov evrov, letos samo še dvanajst. Se je pa vsaj ustavil padajoči trend in morda se bo v prihodnje, ob predvidenem nadaljevanju zmerne gospodarske rasti, krivulja sorazmerno dvignila.

Slovencev je v Braziliji bolj malo, predaleč in predrago je za povprečno denarnico. Če nič drugega, se lahko naši najboljši športniki vselej zanesejo na podporo združene navijaške skupine OKS-MIZŠ, znotraj katere so se na tribunah stkala še bolj pristna razmerja, ki bodo morda obrodila sadove.

Po svoje kar malce zavidam ministrici, zagrizeni rekreativni tekačici in podpornici plemenitega projekta športa za vse. V nekaj dneh je doživela veliko več olimpijskega spektakla kot vsi novinarji in fotografi, ki tukaj v peturnem časovnem zaostanku mrzlično drvimo od dvorane do dvorane ter v betonskih hodnikih lovimo roke za oddaje člankov. Galerija slik v naših pametnih telefonih še zdaleč ni tako pestra. Lepo se je slikati s prvaki, precej več truda terja podpora tistim, ki bi to lahko postali, če bi imeli vsaj približno konkurenčne pogoje. Večna ideja športnih delavcev in zanesenjakov, da bi v Sloveniji končno dobili ločeno ministrstvo, kot je spet uspelo (konkurenčni) kulturni sferi, morda le ni tako utopična. Nenazadnje bi ministrica lahko potrkala na športne gene svojega šefa, potomca enega največjih slovenskih olimpionikov. Pa četudi za ceno izgube resorja, ki ji je v teh dneh tako prirasel k srcu …