Prvak po starem receptu

Če bi malce zamižali na eno oko in prezrli nekatere kronične težave slovenske klubske košarke, ki bodo boleče udarile na plano v naslednjih letih, bi lahko dejali, da je bil letošnji finalni pokal Spar zelo lepa popestritev sezone. Ali kot bi rekel trener zmagovalcev Aleksandar Džikić, ki ima kot tujec nekoliko drugačno »dioptijo«: slovenska moštva niso najboljša, toda še zdaleč niso najslabša. Štiridnevna prireditev v Laškem je ponudila pet izenačenih tekem, v polfinalu in finalu pa so gledalci poleg dramatičnosti videli zelo spodobno kakovost igre.

Kot je v veljavi v zadnjih domačih sezonah, pa je po vsej negotovosti razplet domala identičen. Trofeje serijsko odnašajo domov košarkarji Krke, ker znajo najbolje ločiti pomembno od nepomembnega. Osredotočijo se na končni cilj ne glede na vse težave, »kolateralno škodo« v obliki kakšnega poraza v ligi Telemach in pikre opazke, da se bodo pretihotapili skozi sezono do vseh slovenskih lovorik. Tudi njih vso sezono tarejo poškodbe, ki so jih lahko v dobršni meri pričakovali zaradi zgodovine Jasmina Hukića in Malcolma Armsteada, prav tako pa vedo, da Chris Booker in Nebojša Joksimović v 35. letu starosti nista več na vrhuncu moči. Je pa Džikić več kot očitno spet iskal prave odlike in jih tudi našel, čeprav ima precej manj atletsko zasedbo kot lani.

Če je po lanskem finalu DP poudarjal, da s klopi prihajata na pomoč modri človek Booker ter lahka konjenica z Jako Klobučarjem, Edom Murićem in Luko Lapornikom, je njegovo letošnje moštvo precej »krajše«. Vendar je še vedno dovolj izkušeno in predvsem tekmovalno dovolj zrelo, da se ne ustreli samo v koleno, tako kot to redno uspeva Olimpiji. Marsikaj bi bilo bržkone res drugače, če bi Novomeščani poleg nastopov v ligi ABA imeli na sporedu še obveznosti v katerem od evropskih pokalov. Liga Telemach sicer zahteva nekaj davka, toda poraba energije in čustvenega naboja je veliko manjša, izleti v Šentjur, Portorož ali Šenčur pa precej manj prizadenejo vadbeni proces in klubsko blagajno kot popotovanja po deželah nekdanje SZ.

Poleg novih-starih pokalnih prvakov je dvorano Tri lilije zapustilo veliko moralnih zmagovalcev. Nekateri so presegli svoj realni doseg, ker so se sploh uvrstili med najboljšo pokalno osmerico, drugi, ker so se dobro upirali papirnatim favoritom ali ga kot Zlatorog celo premagali. Dogajanje je bilo popolno razočaranje le za Union Olimpijo, ki očitno doživlja kopijo prejšnjo sezone: simpatično evropsko sezono brez vrhunca, veliko prometa za malo dobička v ligi ABA in spodrsljaj za spodrsljajem na domači sceni, ki marsikoga niti ne zanima preveč, saj raje sanjari o evroligi in celo o NBA. Njen pokalni vtis je sicer popravil Zlatorog, ko je pošteno namučil Krko in bi ji morda bil celo kos, če bi imel na voljo še kakšnega polnoletnega košarkarja. Na žalost njenih navijačev pa najverjetneje niti odmevna zaušnica niti zamenjava trenerja do konca sezone ne bosta veliko zalegli. Logika gremo naprej, bo že nekako šlo, pa jo vse bolj oddaljuje od vseh vrhov. Tudi slovenskega.