Tiskane izdaje
Elektorji, ki so zasedali v mariborski mestni hiši, takoj za njimi pa tudi tisti v Kopru, ki so glasovali za Franca Kanglerja in Borisa Popoviča, so zadali najbrž enega zadnjih udarcev tistemu, za kar bi si vsaka oblast morala najbolj prizadevati: zaupanju v državne institucije.
Potem ko to zaupanje v izvršilno, zakonodajno in sodno oblast zaradi nepremišljenega varčevanja, izgubljanja referendumskih podpisov in zadeve Balkanski bojevnik hitro kopni, so se v nevarne vode pognali tudi elektorji. Povsem jasno je, da se norčujejo iz ljudi. Izbrali so najmanj primeren trenutek.
To je, za zdaj vsaj tistim iz mariborskega Rotovža, povedalo približno tisoč meščanov. Pred množico jih je morala varovati policija. V zgodovino države smo zapisali prvi protest, ko se je javno in glasno, med volilnim procesom, nasprotovalo izvolitvi kakšnega visokega državnega predstavnika. Elektorji, ki so glasovali tako, da so za družbeno (in državno) sprejemljivo označili sum korupcije, klientelizma in zlorabe javne funkcije, so iz rok izbili zadnji argument tistim, ki so proti ukinitvi državnega sveta.
Tudi če se državna svetnika Kangler in Popovič ne bosta sklicevala na imuniteto, bosta s pozicije večje moči, ki jo omogoča status svetnika, lahko na »zagovor« v DS klicala prav tiste, ki ju tako ali drugače preiskujejo ali obravnavajo. To se je dogajalo in se še. Elektorji, ki so zanju glasovali, so torej včeraj pod rušo spravili ostanke ugleda, avtoritete in zaupanja v še eno državno telo. Je pa mariborski protest pokazal, da ljudje niso več pripravljeni požreti prav vsega, kar jim servira pokvarjena politika. Državljansko nepokorščino že nekaj časa okušajo Kangler, njegovi podporniki in od včeraj tudi njegovi elektorji.
Časi so se na hitro zelo spremenili. Včeraj Maribor, jutri ...?
