Prvi premik

Pravilo, da je treba arbitražne razsodbe spoštovati in izvrševati, v Uniji, ki temelji na pravu in pogodbah, ne bi smelo biti tema političnih pogajanj, ampak samoumevno. Toda v arbitražni zgodbi uradni Zagreb še vedno zanika realnost in osamljeno, kot edini v širnem svetu, trdi, da razsodba za Hrvaško sploh ne obstaja.

Najnovejši odziv Bruslja je pričakovan. Že ko so evropski komisarji poleti obravnavali razsodbo, so pojasnili, da pričakujejo njeno izvrševanje, in ponudili pomoč pri lažjem poteku tega procesa. Ker je do izteka roka za priprave le še mesec dni, je že popolnoma jasno, da Zagreb v njem še ne bo začel delovati konstruktivneje.

Posrednik Frans Timmermans je izkušen nizozemski politik in diplomat, ki ve, kako se sklepajo kompromisi. V evropski komisiji je zadolžen za spoštovanje vladavine prava in se ukvarja z najhujšimi primeri, denimo z razvpitim ravnanjem poljske vlade na področju pravosodja. To, da je zadeva, v njegovih rokah, je jamstvo za njeno resno obravnavo na najvišji ravni v EU.

Res je, da Hrvaška ni v položaju, ko bi si lahko v neskončnost privoščila trmoglavo zanikanje arbitraže. Premier Andrej Plenković bi lahko odigral vlogo državnika in si začel prizadevati za uresničevanje razsodbe, ki ima v širšem kontekstu za obe strani veliko več koristi kot slabosti. A negotovo je, ali hrvaška politika in družba že zmore sprejemati takšne pragmatične odločitve.

Za Slovenijo je prvi opaznejši premik Bruslja odločno znamenje, da arbitraža ne bo končala v zaprašenih arhivih. Unija je že tako botrovala samemu arbitražnemu sporazumu. Poleg tega se je ob objavi razsodbe več članic EU na čelu z Nemčijo izrazilo jasno pričakovanje, da bo razsodba izvedena v roku. Odločnejši politični pritisk na Hrvaško bi postopek res lahko premaknil. Staviti samo na uspeh tožbe pred sodiščem EU ne more biti dovolj.