Prvoaprilska šala

S političnega vidika je šolstvo peskovnik, v katerem se malčki lahko merijo, kdo je močnejši.

Objavljeno
02. april 2015 19.39
Sonja Merljak, šolstvo
Sonja Merljak, šolstvo
Šola ni šala. Ali pa vsaj ne bi smela biti. Danes se sicer zdi, da tega mnogi ne vedo. Če so se v prvem razredu to morda še učili, so zdaj, ko so kot odrasli stopili v politiko, pozabili.

S političnega vidika je šolstvo očitno peskovnik, v katerem se malčki lahko merijo, kdo je močnejši. Zdaj, ko se moramo po treh tednih spet pogovarjati o »nekdanji« ministrici, je vendarle treba poudariti, da za najnovejšo zmedo ne more biti odgovorna samo Klavdija Markež. Kot poslanka je morda res živela v naivnem prepričanju, da se bo suvereno lahko podala na bojno polje, kjer so se (tudi neuspešno) preizkušali že precej bolj izkušeni in svetovljanski ministri. Bila je članica odbora za šolstvo, zato bi morala vedeti, da je šolstvo zaradi večletnega varčevanja, razgretih strasti in preizkušenih mačkov tako na strokovni kot na sindikalni strani katedra zanjo pač prevelik zalogaj. Če bi ostala »zgolj« poslanka, bi iz ljubljanske avanture morda še lahko izšla nepoškodovana. A v trenutku, ko je sprejela ponudbo, da na karierni poti stopi še stopničko više, te možnosti ni več imela.

Kako zavestna je bila njena plagiatorska zgodba, se bo šele izkazalo. Da morda res ni vedela, v kaj se je pravzaprav zapletla, bi lahko sklepali iz dejstva, da je svojo nalogo dala tehnično pregledati kar sama. Že zato, ker – kot se zdi – ni vedela, kje so meje akademske (ne)poštenosti, nikoli ne bi smela postati ministrica. Še posebno ne v vladi, v kateri je etika največkrat izpostavljena beseda. Če pa je vedela, da je z njeno nalogo karkoli narobe, in kljub temu mirno zrla v oči poslankam, ki sta jo o njej spraševali, pa tudi premieru, ki se je menda pozanimal, ali je po strokovni plati pri njej vse v redu, je bodisi vrhunska igralka bodisi izjemna hazarderka. In če res ni vedela, da je z njeno nalogo kaj narobe, je to žalostno sporočilo vsem, ki so upali, da je lahko njena alternativna šolska pot – od strokovne srednje in visoke šole do magisterija na zasebni šoli – slovenska zgodba o uspehu. Kajti ta pot očitno ne daje niti dovolj znanja niti širine.

A bolj kot ministrici bi morali neodgovorno ravnanje očitati njenemu šefu. Predsednik stranke, ki ministrstva za šolstvo očitno ni hotela prepustiti koalicijski partnerici SD, si ne bi smel privoščiti, da na položaj ministrice predlaga osebo, o kateri niti sam ni bil prepričan, tudi če se je z imenovanjem mudilo.

In enako neodgovorno so ravnali vsi tisti, ki so slutili, da je z ministričinim magisterijem nekaj narobe, a so se odločili, da bodo njena stranpota razkrili, ko je ta že postala ministrica. Ne nazadnje je bil v papirnati verziji vedno na voljo v Narodni in univerzitetni knjižnici, kjer bi ga lahko pregledali že takrat, ko so jo med zaslišanjem pred matičnim odborom v DZ spraševali o njegovi pristnosti.

Vsi skupaj bi morali biti državotvorni in ne bi smeli dopustiti, da se je tridnevno ministrovanje Klavdije Markež sploh lahko zgodilo. Kajti v šoli gre res za otroke. Šola ni šala. Predvsem pa ne bi smela biti prvoaprilska.