Tiskane izdaje
Francoski filozof Michel Onfray je bil pred dnevi – še preden so Francozi med nedeljskim prvim krogom predsedniških volitev oddali glasovnice – pesimističen. Kako ne bi bil, ko pa so ga, kakor je zapisal za Monde, meseci predvolilne kampanje spominjali na semenj ničevosti, na katerem so ljudem prodajali najnižje strasti. Ples deseterice kandidatov ni bil nič drugega kot prazno napenjanje mišic, ekshibicionizem značajev, v imenu velikih besed: naroda, republike, svobode, enakosti, bratstva, laičnosti... Zato ne bi bilo nič čudnega, če se francosko volilno telo ne bi odpravilo na volišča ali bi v velikem deležu oddalo neveljavne lističe. Na političnem prizorišču so se – glavna tekmeca Hollande in Sarkozy prav tako – merili le v nizkotnosti, drug v drugega so streljali zastrupljene puščice, niso pa pokazali pripravljenosti, da bi s konstruktivnimi programi individualno spet stkali s kolektivnim. Da bi ju povezali častno.
Francozi so se prvega kroga udeležili množično, skoraj 80-odstotno – kar je dobro. Čeprav ne more biti v spodbudo, saj je v resnici v pogubo, da se je 18-odstotne naklonjenosti veselila skrajna desničarka Marine Le Pen. Narobe je in vendarle po svoje razumljivo, da v naelektrenih časih krize, ko se tudi v Francoze naseljuje strah, voditeljici Nacionalne fronte – ki čisla evroskepticizem, poziva k samozadostnosti Francije, »oživlja« frank ter svari pred »drugimi« in jih vnaprej postavlja pred francoska vrata – v tolikšnem številu verjamejo mladi.
A morda niti ne more biti drugače, ko pa sta tako Hollandova levica (socialista je podprlo 28,6 odstotka volivcev) kakor tudi Sarkozyjeva desnica (27,2 odstotka) obtičali nekako pred brezpotjem. Ideološko izgubljeni se – ena tik ob drugi, a pod različnima imenoma – oklepata istega, ne da bi se znali ali hoteli pošteno spopasti z dilemami sedanjosti, kaj šele, da bi se poskušali zdravo vživeti v (evropsko) prihodnost. Napačna so negativistična vprašanja o »nas« in »drugih«, o »našem« in »vašem«, in tudi dobe, ki prihaja, bi se morali politično »veseliti«, čeprav se ekonomsko in socialno še ne obeta nič dobrega. Intimno se je za povrhu modro zavedati, da življenje ne more postiljati le z rožicami. Ker te zavesti ni, se – ta trenutek v Franciji – veseli skrajna desnica.
Strah, ki ga je s populistično retoriko Francozom leta naganjal v kosti tudi predsednik Sarkozy, je psihološka zmaga Marine Le Pen. Njeno tretje mesto v prvem krogu obseda bolj, kakor morda deluje spodbudno Hollandova uvrstitev na čelo. In vendar je socialistov vzpon na vrh dolge mesece bolj ali manj stalnica anket, še posebno prepričljivo v povezavi z drugim krogom – 6. maja. Simbolično morda nakazuje, kako se rešiti vsaj strahu.
Intelektualec Bernard-Henri Lévy je v knjigi Left in Dark Times (Levica v mraku) nazorno pojasnil, zakaj – leta 2007– ni dal svojega glasu dolgoletnemu prijatelju Sarkozyju: ker je levica njegova družina in ker družine pač ne izdaš. Zdaj je psihološki trenutek pravi, da ne bi še kdo prevaral Francije s (skrajno) desnico.
