Tiskane izdaje
»Takoj brcnite Erdoğana iz Nata,« so pred kratkim, ko je turški predsednik v Ankari z ruskim voditeljem Vladimirjem Putinom podpisal pogodbo o nakupu ruskih raketnih sistemov S-400, ponoreli britanski mediji. Zahteva ni bila nič novega. O tem, da bi bilo treba Turčijo izključiti iz Nata, ker z Erdoğanom na čelu ne izpolnjuje več niti najosnovnejših demokratičnih zahtev, ki jih zavezništvo postavlja kandidatkam, se govori že dolgo. Tako kot se že dolgo vsi sprašujejo, kaj se v resnici gre turški predsednik, ki z drugo, za ZDA najmočneje oboroženo nejedrsko članico Nata vse bolj nepredvidljivo vijuga na strateško za ves Zahod izjemo pomembnih vratih na Bližnji vzhod.
Najprej je sestrelil rusko vojaško letalo, naredil »štalo« v Natu in si nakopal ruski bes. Nato je začel paktirati s Putinom, ki se je v Siriji že šel svojo vojno. Da bi ustavil Kurde, tako rekoč edino ameriško »pehoto« v vojni z Islamsko državo, se je začel spogledovati celo z Iranom, ki je za Trumpa spet ameriški sovražnik. Begunskemu sporazumu navkljub se je sprl tudi z EU in v njej največjo Nemčijo, ki ji zapira novinarje in diplomate, na Balkanu, kjer je včeraj končal obisk, pa tako EU kot Natu meša štrene s prodajanjem ruskega plina iz »turškega toka« in z oživljanjem starih »otomanskih« povezav s tamkajšnjimi muslimanskimi skupnostmi.
Ne vznemirjajte se preveč, to so samo Erdoğanove »bombice«. Meče jih podobno, kot Trump piše svoje tvite. Da bi si dvigal pomembnost, poudarjal svojo moč in izsiljeval zaveznike; v resnici pa ne more brez EU in Nata in tudi ne brez gospodarskih povezav z Zahodom, so še do včeraj trdili pragmatični zahodni analitiki. Z Rusijo si, razen da nagaja, ne more kaj prida pomagati. Kar poglejte, kako hitro so po nakupu ruskih raket padle delnice turških podjetij, turška lira in gospodarska rast. Erdoğan dobro ve, da od Rusije ne more dobiti niti delčka tistega, kar lahko izgubi na Zahodu. Kot »šovmen šovmena« naj bi ga »prečital« tudi novi ameriški predsednik Trump. Še pred mesecem dni, ko se je z njim srečal ob robu zasedanja generalne skupščine, je zanj dejal, da ima z njegove strani »zelo dobre ocene«.
In kaj bodo v Washingtonu porekli zdaj, ko si zaveznici grozita z neizdajanjem vizumov, ko zapirata diplomate, ko Trumpova administracija menda razmišlja o uvrstitvi Turčije med Iranu in Severni Koreji podobne države, in je turški predsednik med včerajšnjim obiskom v Beogradu direktno obtožil Washington, da podpira v ZDA živečega največjega turškega sovražnika Gülena, in da je julija lani celo stal za vojaškim udarom?
Obtoževanja so na lepem videti hujša od tistih med Moskvo in Washingtonom, še včerajšnje besedne »bombice« pa niso več napolnjene le z vodo, kot v kakšnem »resničnostnem šovu«. Kar ni presenetljivo in tudi ne »že videno«. Ko namreč začno svet namesto zrelih politikov, ki so jim povsem jasne realne meje in domet kompromisov, po svoje urejati samih sebe polni avtokrati, ponavadi zelo hitro začno drug drugemu stopati na žulje lastne pomembnosti.
Kje je zdaj tisti Trump, ki se je hvalil, kako hitro da bo svetovne probleme »po moško« rešil najprej s Putinom, potem pa še z ostalimi, sebi podobno odločnimi voditelji?
