Tiskane izdaje
Humanitarna pomoč? Vojni PR? Provokacija? Čemu v resnici služi 280 pomenljivo v belo pobarvanih Putinovih tovornjakov, na katerih manjka samo še velik črn znak UN, čeprav jih vzhodu Ukrajine v resnici pošilja ena izmed potencialno v vojno vpletenih strani? In kaj bo, če katera izmed pregretih glav, ki jih v ukrajinskem konfliktu ne manjka, na ta Putinov »humanitarni konvoj« slučajno izstreli nekaj rafalov? Se bodo beli tovornjaki potem prelevili v priročen povod za intervencijo?
Nihče na Zahodu ne ve odgovora, ker ruskemu predsedniku ne v EU ne v Natu nihče več ne zaupa, pa je vse skupaj še toliko bolj nevarno. Pravzaprav je ekstremno nevarno, kajti Evropa, ki je po padcu železne zavese vzhodno-zahodni konflikt očitno prehitro razumela za končanega in »civilizacijsko dokončno rešenega«, se je znašla v hudi zagati. Četrt stoletja po padcu zidu in svojem nezadržnem prodiranju proti Vzhodu namreč nima odgovora na Putinovo blokado in njegovo »maščevalno osvajanje« nekoč izgubljenih ozemelj.
»Hibridna vojna«, pri kateri nikoli ne veš, kateri pogon je vključen, je za zdaj edina inteligentna domislica, ki so jo po ruski aneksiji Krima uspeli spraviti skupaj zahodni eksperti. Enakega mnenja, da pri Putinu, ki očitno igra na vse registre, razen na odkrito vojaško agresijo, nikoli ne veš, kje se naslednjič lahko zalomi, so tudi v bruseljskem vrhovnem poveljstvu Nata, kjer vse stavijo na vojaško krepitev članic, čeprav vedo, da na nevojaško agresijo, in to še na nečlanico Nata, ni mogoče odgovoriti z vojaškimi sredstvi. Kje se vse skupaj lahko konča, pa v resnici ne ve nihče. Celo sam šef londonskega Mednarodnega inštituta za strateške študije (IISS) François Heisbourg pravi, da v vsej tej novi evropski zmedi, ki se je zaostrila z ukrajinsko krizo, ne bi bilo nič nenavadnega, če bi se Putinovi »beli tovornjaki« lepega dne pojavili tudi v bližini tretjega največjega estonskega mesta Narve, ki leži tik ob rusko-estonski meji in v katerem v ne ravno evropsko zavidljivih razmerah živi 95 odstotkov Rusov.
Negotovost in nervoza sta zato v Evropi vse večji. Večina diplomatov, med katerimi so praktično vsi, razen nemških, še vedno bolj ali manj na počitnicah, se namreč šele zdaj začenja zavedati, v kaj so s svojo »evropsko« podporo Kijevu pravzaprav dregnili. Izjema je Nato, kjer se intenzivno pripravljajo na bližnji vrh na Walesu, med katerim bo treba najti odgovore. Kar pa ne bo preprosto. Vojaški, upajmo, ne pridejo v poštev, večina diplomatskih mostov do Moskve pa je, podobno kot že zdavnaj ugasli svet Nato-Rusija, porušenih. Tisti redki, ki bi morda še bili uporabni, pa se pospešeno rušijo pod težo gospodarskih sankcij. Jesen in morebitna plinska vojna jih lahko dokončno porušita.
Evropa bo očitno morala znova, tako kot po vsaki veliki vojni v svoji zgodovini, plačati visoko ceno, ker spet ni znala urediti svojih odnosov z veliko Rusijo in ker si je znova dovolila podcenjevati njen pomen za vso celino.
