Račun z blagajno

Zdaj že lahko rečemo, da bodo prodajalci blaga in storitev v Sloveniji od 2. januarja 2016 račune izdajali prek sistema davčnih blagajn in jih potrjevali pri finančni upravi. No, nekaj rezerve moramo pustiti. Pogoj zanje je vlada, ki jih uvaja, vsaj do jeseni, ko bodo »pripravljalni postopki« na področju predpisov in posebno pri zavezancih najbrž že tako daleč, da projekta ne bo več mogoče ustaviti. Po izkušnjah iz preteklosti namreč ni mogoče trditi, da bi jih uvedla tudi katera koli druga vlada.

»Vlada je sklenila obdržati sedanji sistem blagajn, ker daje dobre rezultate. Poleg tega za zdaj nimamo podatkov, da bi bili predpisani programi že kje 'razbiti',« je 6. decembra 2013 poročal Dejan Židan, takratni minister za kmetijstvo v vladi Alenke Bratušek. Predhodnica sedanje vlade se je odločila, da pravih davčnih blagajn ne bo uvedla, potem ko je imela na mizi polletne podatke o finančnih učinkih pri davku na dodano vrednost, ki jih je pripisala izrecni prepovedi goljufij s programi za naknadno »urejanje« podatkov o prodaji blaga in storitev. Od 1. julija 2013 so namreč veljale nove določbe zakona o davčnem postopku, ki so izrecno prepovedale prirejanje podatkov zaradi goljufije za nižjo davčno osnovo in zanje predpisale visoke kazni. O učinkih je bilo mogoče zvedeti: približno sto milijonov več denarja za proračun, predvsem iz davka na dodano vrednost, in večja pripravljenost zavezancev za plačilo dajatev.

Vlada Alenke Bratušek se je torej konec leta 2013 odločila, da zadoščajo običajne registrske blagajne in računalniki s programi, ki zagotavljajo zapis o vseh posegih v podatke o dnevnem izkupičku. Sklenila je, da »prave« davčne blagajne, povezane s finančno upravo, kakršne uvaja sedanja vlada, slovenskim javnim financam ne morejo prinesti dodatnih presežkov, ki bi jih upravičili. Sedanja vlada Mira Cerarja pa je davčne blagajne le nekaj mesec pozneje uvrstila v pogodbo med koalicijskimi strankami kot najpomembnejši ukrep proti sivi ekonomiji, čeprav o davčnih virih ni mogla imeti drugačnih podatkov kot njena predhodnica. Tudi v davčnih blagajnah je torej veliko politike.

Po pričakovanjih ministrstva za finance bo sistem davčnih blagajn – ki bodo po internetu povezane s finančno upravo, tako da bo vsak račun najprej dobil njeno kodo, preden ga bo prodajalec izročil kupcu – državnemu proračunu prinesel od 50 do 100 milijonov evrov. Pri tem poudarjajo, da so predvidevanja negotova, kar kaže tudi velik razpon v pričakovanih pribitkih. Višjih pričakovanj o dodatnih davčnih prilivih tudi nočejo spodbujati, ker so že učinki iz zakona o davčnem postopku dobro oželi zavezance.

Zlahka si predstavljamo, da bo javnost zelo razočarana, če davčne blagajne, ki jih vlada uvaja z zakonom o davčnem potrjevanju računov, javnim financam ne bodo navrgle vsaj 50 do 100 milijonov evrov, v gospodarskih družbah in podjetjih, ki bodo imeli zaradi obveznega potrjevanja računov tudi nemajhne izdatke, pa bodo že kar besni. No, o dobičkih iz davčnih blagajn se bomo najbrž lahko pogovarjali konec leta 2016.