Račun za stare grehe

V novo leto smo vstopili s kupom neporavnanih računov iz prejšnjih let in nerešenih vprašanj za prihodnost, ki vzbujajo negotovost na političnem, gospodarskem in socialnem področju. Čeprav so bile volitve že pred enim mesecem, še vedno ne vemo zagotovo, kdo bo zmogel prevzeti krmilo nove vlade in kdo bo vodil finančni in gospodarski resor, torej področji, kjer se je nakopičilo največ problemov.

Imamo približno 16 milijard evrov javnega dolga, od tega je samo lani dolg zrasel za 3,9 milijarde evrov. Zadolženost se je povzpela na skoraj 45 odstotkov BDP. Imamo agencijo za upravljanje kapitalskih naložb, ki upravlja več milijard evrov vredno državno premoženje, pa ne vemo, ali jo bo nova vlada zaprla ali obdržala. Imamo državni banki, NLB in NKBM, ki poslujeta z izgubo, za nameček sta še obglavljeni, brez predsednikov uprav. Posebej za NLB še zdaj ni jasno, ali jo bomo dokapitalizirali ali pa bo dodatni kapital nabirala z javno prodajo delnic na eni od evropskih borz. Imamo skoraj uničen gradbeni sektor, v katerem je zaradi stečajev izgubilo delo 25.000 ljudi v zadnjih treh letih. Imamo tudi veliko vojsko brezposelnih, ki je zrasla že na 111.000.

Inventurna bilanca pa še zdaleč ni izčrpana, če pri tem ne omenjamo splošne ocene, da konkurenčnost našega gospodarstva upada in da tudi izvoznikom pojenjuje zagon. Na zalogi imamo še nekaj bolj subtilnih primerov, večina pa se jih suče na osi med bankami in podjetji. Recimo podrobnost iz gradbeništva: upniki SCT, nekoč našega največjega gradbenega podjetja, so prejšnji mesec prijavili kar za 585 milijonov evrov terjatev. Med največjimi upniki so banke. Prav banke v teh dneh odločajo tudi o usodi edinega preostalega velikega gradbinca, Primorja, ki je tudi močno zadolžen. Bodo podprle sanacijo ali pa jo bodo zavrnile in tako olajšale vstop avstrijskih gradbincev, ki pobirajo posle naših propadlih podjetij?

Zgovoren je še en primer iz skoraj pozabljenih tajkunskih zgodb: upniki Merfina, v katerem so bili združeni menedžerji zaradi prevzema Merkurja, so nedavno prijavili 471 milijonov evrov terjatev. Tudi tu so banke med večjimi upnicami. Se po vsem opisanem sploh še čudimo nad tem, da se banke zanemarljivo malo ukvarjajo s kreditiranjem zdravih podjetij, ko pa imajo toliko hipotek iz preteklosti? Celovit račun za stare grehe je izstavljen in nekdo ga bo moral plačati. Bo zato ustanovljena slaba banka, ki jo bomo morali plačati mi, davkoplačevalci?

In še tretji primer, ki dviga pritisk tako rekoč slehernemu Slovencu. Gre seveda za prodajo Mercatorja. V osmem poskusu, v katerem imajo besedo banke, še vedno ne vemo, ali bi ga prodali ali ne. Rezultat različnih političnih in gospodarskih interesov je vtis o popolni shizofreniji in kaosu.

Skratka, v zadnjih letih smo si nabrali toliko problemov kot berač uši. Vse težave so seveda rešljive pod pogojem, da dobimo čim prej kompetentno in stabilno vlado, če zanemarimo vplivne zunanje okoliščine, kot je nujna umiritev krize v območju evra. Upamo, da nam bo nova vlada ponudila pametne rešitve, da bomo lahko spet normalno zadihali.